Podobno deluje internet, le da je poštni naslov, kot smo ga navajeni, zamenjan z zaporedjem štirih številk, ki jim rečemo IP- naslov. Vsaka od teh številk pa ne more biti od 0 do 999, ampak le od 0 do 255 (naslov IPv4 je 32-bitni, razdeljen v štiri oktete ). Temu standardu oziroma protokolu pravimo IP- različica 4 ali IPv4.

KO SO MILIJARDE PREMALO

Protokol IPv4 načeloma zagotavlja kar lepo število naslov. Če bi se šli malce matematike in zmnožili 256 x 256 x 256 x 256, bi ugotovili, da je mogoče tako ustvariti preko 4 milijarde naslovov. Takšna številka bi seveda morala zadostovati, saj v svetu verjetno še ne bo kmalu toliko uporabnikov interneta, a na žalost ni tako. IP-naslovi so zgrajeni hierarhično in sistematsko, saj se že iz številke lahko ugotovi, iz katere države je naslov, poleg tega pa imajo svoje naslove tudi strežniki, in ne le končni uporabniki, kar zadevo v bistvu zaplete. Zato je za enoznačno naslavljanje uporabnikov dejansko uporaben le manjši del.

Trenutno v okolju spleta uporabljamo internetni protokol različice 4. Ker ima ta nekaj slabosti, so že leta 1995 začeli razvijati njegovega naslednika, različicO 6. Na prvi pogled najočitnejša razlika je večji naslovni prostor. 32-bitni naslovi v IPv4 s katerimi lahko v teoriji neposredno naslovimo 4 x 109 sistemov, so v IPv6 razširjeni na 128 bitov. V teoriji to pomeni 7, 9 x 1028 naslovov, v praksi pa raje govorimo o nekaj tisoč naslovov na kvadratni meter zemeljske površine. Taka prispodoba je veliko primernejša za pridobivanje občutka za gostoto naslovov. Druga primerjava, ki smo jo našli je še nazornejša. Če bi IPv4 primerjali z enim milimetrom, bi IPv6 predstavljal 80-kratno velikost našega sončnega sistema.
Ker se v svet interneta selijo tudi druge naprave (mobilna telefonija ...), je naslovni prostor postal pretesen. Vsaka taka naprava zahteva svoj unikatni in globalni internetni naslov. Drugi problem, ki se pojavlja v sedanjem načinu naslavljanja, je varnost.

Večina ponudnikov interneta omogoča tako imenovano dinamično naslavljanje uporabnikov. Bistvo tega načina je v tem, da uporabnik dobi svoj IP-naslov takrat, ko se priključi v internet, ko pa se odjavi, se naslov spet sprosti. Način je uveljavljen ravno zaradi pomanjkanja števila statičnih IP-naslovov, saj jih internetni ponudnik z dinamičnim naslavljanjem potrebuje neprimerno manj, kot če bi vsakemu uporabniku dal stalen naslov. Če ima ponudnik recimo 20.000 uporabnikov, zanje ne potrebuje 20.000 naslovov, saj vsi niso ves čas priključeni v internet, ampak jih je dovolj manj. Koliko manj, si seveda izračuna vsak ponudnik sam, saj je število odvisno od načina dela njegovih uporabnikov. A dinamično naslavljanje ima tudi slabe lastnosti, saj lahko prek njega nekateri nepridipravi skrivajo svoje početje oziroma za seboj brišejo sledi. Sicer je res, da vsak ponudnik interneta lahko ugotovi, kdo je bil kdaj na kakšnem IP-naslovu, vendar je ta način mogoče z malo spretnosti in poznavanja tematike tudi preslepiti. Da se kaj takega ne bi zgodilo, bi bila logična rešitev unikaten naslov za vsakega uporabnika, ki ga ne bi bilo mogoče zlorabiti (ali bilo vsaj težje). Nekako tako kot osebna izkaznica.

Razlika med protokoloma je razvidna že na prvi pogled. Naslov v protokolu IPv4 običajno zapišemo s štirimi decimalnimi števili med 0 in 255, ki jih ločimo s pikami (na primer 172.16.9.6). Nov naslov IPv6 pa zapišemo heksadecimalno, posamezne 16-bitne besede pa ločimo z dvopičjem, pri čemer lahko zaporedne ničle v zapisu opustimo (na primer FFA9:698:100:AC10::1. Kljub razširitvi naslovnega prostora je zgradba IPv6 preprosta, glava paketa je dolga le 40 zlogov (bajtov) in je preprostejša od IPv4. Dolžina glave je po novem stalna, saj so v njej le najnujnejši podatki za posredovanje paketa skozi omrežje. Glavi lahko po potrebi sledi več zaglavij. Delo usmerjevalnikov je s tem poenostavljeno, obdelava paketov pa hitrejša.

REŠITEV

Pred desetletjem je takratne črne napovedi o porabi naslovnega prostora IPv4 rešilo prevajanje naslovov NAT (network address translation) in izdatno izkoriščanje zasebnega naslovnega prostora (10.x.x.x/8, 172.16.x.x/12 192.168.x.x/16). A ker hitrost priklapljanja novih uporabnikov v internet še vedno narašča (predvsem zavoljo držav v razvoju), svoje pa bo čez najpozneje nekaj let naredil še naslednik tehnologije UMTS – 4G-telefonija LTE, bo RIPE, ki upravlja z naslovnim prostorom IPv4 najverjetneje, že v 2011 navkljub zadržanemu podeljevanju novih blokov ostal brez naslovov IPv4.

Kaj se bo zgodilo takrat, je za zdaj hipotetično vprašanje. A z IPv6 se dela že dolgo. Problem je v tem, ker internetni operaterji nanj v glavnem niso pripravljeni. Nove uporabnike interneta lahko sicer priklopijo z naslovom IPv6, a kako bodo uporabniki z IPv4 prišli do strežnikov tistih z IPv6 – ali obratno? Ker je naslovov IPv6 na bilijarde (2^128) ideja o preslikavi naslovov IPv6 v omrežje IPv4 prek prehodov ni realna, vsaj ne za vse naslovnike. Toda v vmesni fazi bo treba tudi tu najti neko začasno rešitev.

Predloga sta dva – A+P in CGN . A prava rešitev je udejanjenje tako imenovanega dvojnega priklopa (dual stack), in to do končnega uporabnika oziroma CPE (customer premesis equipement). To pomeni, da bi imel vsak xDSL/kabelski/FTTH modem – torej vsak uporabnik – tako naslov IPv4 kot IPv6, s katerima bi lahko dostopal do vseh drugih delov interneta, ne glede na to, ali so že na IPv6 ali še na IPv4.

NAČRTI NAŠIH INTERNETNIH PONUDNIKOV

Telekom Slovenije namerava do konca leta uvesti dvojni priklop v jedru svojega omrežja, v naslednjem letu pa skupaj s prvimi napravami IPv6 CPE dvojni priklop razširiti do vseh svojih uporabnikov (tako poslovnih kot fizičnih). Trenutne namreč IPv6 ne podpirajo, nove pa, mimogrede, že razvija Iskratel, podpirali pa naj bi tudi A+P. V odgovorih na naša vprašanja so sicer zapisali tudi, da »dual stack ne bo zadoščal, če želimo ponuditi dobro izkušnjo uporabe internetnih storitev«, a nam ni čisto jasno, kaj so s tem mislili.

Amis in Arnes imata IPv6 v jedru že urejen. Prvi ga ponuja tudi svojim poslovnim strankam, fizičnim osebam pa zaradi iste težave kot drugi ISP-ji (na trgu preprosto ni poceni opreme CPE, ki bi podpirala dvojni priklop) še ne.

Stanje glede IPv6 pri T-2 ni najbolj rožnato, vsaj po informaciji s prvega »IPv6 summita« maja 2009. Čeprav so nam odgovorili, da so vse njihove omrežne naprave pripravljene na IPv6, nismo izvedeli niti terminskih planov za dvojni priklop. Tuštelekom je po drugi strani precej aktiven pri IPv6, saj imajo že leto dni urejen dvojni priklop v svojem notranjem omrežju, trenutno ga ponujajo tudi poslovnim strankam, »v kratkem« pa ga bodo ponudili tudi fizičnim uporabnikom. O dvojnem priklopu aktivno razmišljajo tudi pri Telemachu, kjer jim jedrna oprema to podpira, zavedajo pa se, da bo težji del pripeljati dvojni priklop na CPE.

Moj mikro, oktober 2009 | Jaka Mele