Vprašali se boste, kje takšna podjetja pridobijo podatke. Kupijo jih ali pa jih najdejo med javnimi podatki na internetu. Verjetno ste že prejeli na dom pošto podjetja, za katerega niste še nikoli slišali in ki vam obljublja zastonj izlet ali bogato nagrado. Kje so dobili naslov? Pred časom interneta se je večina nas rada videla v telefonskem imeniku. Ta se je preselil tudi na splet. Ni ravno težko narediti orodja, ki počasi in zanesljivo iz njega pridobiva podatke in gradi lastno bazo naslovov. Imenikov – takšnih in drugačnih – je na spletu še veliko. Včasih pa je enostavneje podatke kupiti.

OSINT je model pridobivanja (obveščevalnih) podatkov iz javno dostopnih spletnih virov. Čeprav je kratica skovanka iz »Open-source intelligence«, nima nič skupnega s prostokodno skupnostjo. Pove le to, da podatke kopiči iz odprtih virov. Ti pa so zelo raznovrstni. Medijske (novičarske) strani, družabna omrežja, storitve za objavo video vsebin, jasno dostopnih državnih virov, med katere spadajo tudi tiskovna sporočila, opozorila o nevarnosti, govori politikov, znanstvene objave. Naštevali bi lahko v nedogled. Vse, kar je na spletu dostopno uporabniku in javno, torej tudi tisto iz računa Facebooka in ostalih spletnih storitev, kar malomarno označite za javno, lahko zajamejo programi.

Morda ti podatki ne povedo veliko, v marsikaterem primeru pa lahko z njihovo pomočjo izdelajo profil uporabnikov. Med uporabo spletnih storitev lahko naletimo na prošnjo o opravljanju ankete, ki naj bi bila namenjena ocenjevanju zadovoljstva uporabnikov. Ali česa drugega. Poleg vprašanj, ki so resnično povezana z namenom ankete, so na koncu še vprašanja o demografiji anketirancev. Spol, starost, regija, vozilo, letnik nakupa, letni dohodki, naložbe …, torej o stvareh, ki jih javno ne zapisujete in jih podatkovni posrednik težje najde. Podatki – osebni ali brezosebni – so predmet trgovanja. Acxiom namreč vsakega uporabnika uvrsti v enega od 70 predalčkov, ki so povezani z njegovim življenjskim slogom, zanimanji in dejavnostmi. S tem pa delo posrednika ni končano, saj spremlja svoje »žrtve« in išče podatke o dogodkih (na primer ločitvi, kar z veseljem izdate pri spremembi svojega statusa na Facebooku), ki osebo iz enega predalčka premestijo v drugega. Prehodi so za podjetje in njihove oglaševalske partnerje najbolj zanimivi. Podjetje še trdi, da je sposobno analizirati svojo bazo podatkov in napovedati nekaj tisoč odzivov. Na primer, kako se bo oseba odzvala, ko lahko izbira med dvema blagovnima znamkama. Strašljivo. A je to še vedno veliko manj, kot o nas vesta Facebook in Google.

Resnična nevarnost se skriva v kombinaciji javnih podatkov, ki jih uporabniki vede ali nevede puščamo na internetu s prometnimi podatki operaterjev, predvsem mobilne telefonije, ki jih ti že leta zbirajo, hranijo in analizirajo. Ti podatki so zanimivi tako za pozitivne aplikacije izboljšave življenja in za preprečevanje izbruhov bolezni, zato si jih želijo znanstveniki, kot za bolj posvetne zadeve »služenja« denarja. Mobilni operaterji, ki jim pada prihodek, drug za drugim ugotavljajo, da sedijo na zlatem jajcu. Prodaja podatkov, v brezosebni obliki, bi jim lahko navrgla lep kupček denarja. Ideje so zelo prebrisane. Ameriški operater Varizon je pokazal, da lahko z njegovimi podatki, podobno kot s piškotki sledijo spletnim uporabnikom, sledijo tudi ljudem v resničnem življenju.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |