Velike količine podatkov niso povezane le s poslovanji podjetij in vohunjenjem, morda še bolj z veliko znanostjo. Dejali bi, da podatkov nikoli ni preveč. Več jih je, boljši je rezultat analize, posledično pa tudi znanstvena odkritja. Človeški genom, delovanje možganov, veliki trkalnik delcev so primeri raziskav, v katerih je podatkov veliko, hkrati pa so ti med seboj še zapleteno povezani.

Osebni podatki – imena in priimki, naslovi, zapisi uporabe kreditnih kartic … – so že postali blago, ki ga ponujajo podatkovni posredniki, bolje rečeno trgovci. Podjetje Acxiom naj bi imelo v povprečju 1500 informacij 500 milijonov ljudi. To je le eno od podjetij, ki niso Facebook ali Google, ki vedo več o vas, kot veste sami o sebi.

Utegne se zgoditi, da bodo veliki podatki spremenili družbo. Koristi bomo imeli: hitrejše in učinkovitejše diagnosticiranje bolezni, novi načini izobraževanja, nove iznajdbe – tudi vozila, ki bodo vozila popolnoma samodejno. Poleg spodkopavanja zasebnosti pa je še en problem. Preveliko zanašanje na številke, saj so te veliko bolj nezanesljive, kot se morda zdi. Se bodo namesto nas odločali stroji?

Tehnologija sama po sebi ni ne slaba ne dobra, to je odvisno od načina njene uporabe – zlorabe. Veliki podatki so tehnologija, ki bo obstala, zaradi neproporcionalnosti, ki je največkrat posledica izgovorov o večji varnosti ali boljši storitvi, pa je zelo verjetno, da kot mesečniki hodimo v družbo nadzora.

V prizoru filma Špiclji (Sneakers) iz leta 1992 Robert Redford in Ben Kingsley v vlogi »hektivista« razpravljata o konceptu moči. »Ni pomembno, kdo ima več streliva,« trdi Kingsley, »pomembno je, kdo nadzira informacije. Kaj vidimo, kaj slišimo, kako delamo, o čem premišljujemo – vse se vrti okoli informacij.« Dvajset let pozneje so te besede resničnejše, kot so kadar koli bile. Vendar moč ne leži v zbiranju podatkov, temveč v sposobnosti v njih najti pomembne vzorce.