Z veliko količino podatkov ni preprosto delati, saj procesiranje podatkov hkrati poteka na nekaj sto ali celo nekaj tisoč strežnikih. S projektom dekodiranja človeškega genoma se je skupina znanstvenikov intenzivno trudila deset let. Delo, ki so ga opravili, bi tehnologija velikih podatkov opravila v enem tednu. Zaradi nje lahko zvezdoslovci kartografirajo nebo z veliko bolj zmogljivimi teleskopi in v kratkem času zajamejo terabajte podatkov.

Javnosti je najbolj znano iskanje »božjega delca« (Higgsov bozon), ki teče v velikem hadronskem trkalniku (LHC). Fiziki osnovnih delcev so lahko »zajeli« vedenje delcev, manjših od atoma, ki se gibljejo z veliko hitrostjo. 150 milijonov tipal pošilja podatke 40-milijonkrat na sekundo. To je skoraj 600 milijonov zaznanih trkov delcev na sekundo. Po filtriranju in izmetu 99,999 odstotka meritev še vedno ostane 100 trkov na sekundo, ki so zanimivi za podrobnejšo analizo. Kljub tolikšnemu izmetu meritev (uporabnih je 0,001 odstotka) to predstavlja 25 peta bajtov podatkov letno, če pa bi shranili prav vse, bi jih bilo 150 milijonov peta bajtov.

Napredek v hitrosti zajema podatkov in v njihovem procesiranju bo prišel do izraza tudi pri projektu »BRAIN« (Brain Research through Advancing Innovative Nanotechnologies), ki ga je aprila napovedal ameriški predsednik Obama. Cilj projekta je kartiranje aktivnosti v človeških možganih z uporabo opreme, ki hkrati spremlja, shrani in analizira podatke milijarde nevronov. Prek programa želijo najti način zdravljenja stanj, kot so alzheimerjeva bolezen, kap in avtizem.

Poleg temeljnih raziskav so predlogi o bolj praktični izrabi tehnologije velikih podatkov. Zbiranje in analiziranje podatkov, ki bi jih zagotovilo veliko poceni mobilnih telefonov, bi lahko uporabili pri preučevanju, kako se ljudje premikamo, kako se obnašamo, pomagalo pa bi tudi pri razumevanju izbruhov bolezni. Epidemiologinja Caroline Buckee je analizirala podatke baznih postaj v Keniji, izkazalo pa se je, da so zanjo ti podatki še kako uporabni. Našla je vzorec, ki kaže večjo verjetnost, da bodo osebe, ki so opravile klic ali poslale SMS prek ene konkretne bazne postaje, potovale na sever države, kjer je verjetnost okužbe z malarijo višja. Na svetu je šest milijard mobilnih telefonov, od tega pet milijard v deželah v razvoju. Ti telefoni so preprosti, omogočajo le klicanje in pošiljanje sporočil, ne razkrivajo osebnih podatkov, vendar podatki, ki se zapišejo na baznih postajah pri vsaki opravljeni storitvi, njihova analiza, lahko izdajo vzorec gibanja ljudi. Vprašanje ni, ali so ti podatki na voljo, temveč kako jih bomo uporabili.

So kritiki, ki opozarjajo, da »narava« velikih podatkov omogoča odkritje nečesa brez poznavanja vzroka oziroma motiva problema. Vedeli bomo, da se je nekaj zgodilo, ne pa nujno tudi, zakaj. Kot ljudje smo naučeni iskati vzroke, kar pa je lahko težko in nas lahko spelje na napačno pot. Veliki podatki pa nas ne silijo k osredotočenosti na vzrok, kar pomeni, da lahko najdemo vzorce in povezave v podatkih, kar nam daje nov in tudi neprecenljiv pogled na problem. Povezave med podatki nam sicer natančno ne povedo, zakaj je do nečesa prišlo, nas pa opozorijo, da se dogaja. V veliko situacijah pa je tudi to dovolj dobro. Tako imenovana družba, ki jo bodo gnali podatki, ima prednosti in slabosti. Največje vprašanje, na katerega ni odgovora, je, kdo bo lastnik vseh teh podatkov in kdo jih bo nadziral. Bodo veliki podatki izboljšali kakovost življenja ali nas potisnili v mehko diktaturo, v kateri bomo odvisni od številk?

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |