Američani so imeli med vietnamsko vojno problem v ocenjevanju uspešnosti. Ni šlo za klasično pozicijsko vojskovanje, tako da ni imelo smisla meriti pridobljenega ozemlja. Šlo je za vojno »volje« in na koncu so uporabili statistiko. Štetje trupel. Postavili so cilje, koliko sovražnikov mora umreti v spopadu, da je ta veljal za uspešnega. S številom ubitih sovražnikov so ocenjevali uspešnost vojnega posega, in kljub dejstvu, da so številke kazale na zmago, so se bili Američani na koncu prisiljeni iz Vietnama umakniti. Izkazalo se je, da sta le dva odstotka ameriških generalov verjela, da je štetje trupel pravi način merjenja vojaške uspešnosti.

Uporaba, zloraba podatkov med vietnamsko vojno je dobra lekcija o omejitvah informacij, ko se premikamo v dobo velikih podatkov. Podatki so lahko slabi, pristranski, lahko si jih napačno razlagamo ali uporabimo zavajajoče. Bolj kot si mislimo, smo dovzetni za diktaturo podatkov, se pravi, da se jim pustimo voditi, tudi na načine, ki naredijo več slabega kot dobrega. Tveganje je brezglavo zaupanje analizam podatkov in odgovorom, ki nam jih bodo te dale, tudi ko bomo imeli utemeljene razloge za sum, da so podani odgovori napačni. Naj oblikujemo standardiziran sistem merjenja učinkovitosti in kaznovanja šol in učiteljev, ki niso dosegli predpisanih številskih vrednosti na podlagi analize ogromne baze podatkov vseh šol in učiteljev na svetu? Ali naj uporabljamo aplikacijo, ki meri popolnoma vsako zaužito kalorijo, pri tem pa ne upošteva, ali se uporabnik ukvarja s športom ali pa ves dan poležava v postelji?

Google vse stori na podlagi analize podatkov, kar je zaslužno tudi za njegove največje uspehe. Redkeje pa se izkaže, da zanašanje na številke ni vse. Google je dolgo časa zaposloval kandidate na podlagi številčnih ocen uspešnosti, ki so jih dosegli med visokošolskim izobraževanjem. Podatke so zahtevali še nekaj časa po interni analizi, ki je dokazala, da ni neposredne povezave z delovno uspešnostjo zaposlenih. Pa bi morali vedeti, kako se upreti takšnemu ocenjevanju ljudi, ki človeka uvrsti v predalček na začetku njegove poslovne poti in mu omogoča malo možnosti za napredovanje, saj sta oba ustanovitelja Googla, Larry Page in Sergey Brin, hodila v izobraževalno šolo, ki daje prednost znanju, ne številčnemu ocenjevanju. Po takratnih Googlovih standardih Bill Gates, Mark Zuckerberg ali Steve Jobs ne bi bili primerni, saj niso dosegli visokošolske diplome.

Tehnologija nima slabosti, deluje natančno tako, kot je bila zasnovana. Napake ima človek. Če mu damo »računalnik«, ki bo odločal namesto njega, je mogoč prizor iz britanske humoristične nanizanke Mala Britanija (Little Britain). V eni od epizod se na banki oglasi ženska, ki hoče za hčerko odpreti račun. Bančna uslužbenka se z deklico prijazno pogovarja, podari ji celo hranilnik. Ko pa v računalnik vpiše podatke, se hladno obrne, vzame darilo in odvrne: »Računalnik pravi – ne.« Zakaj? Ker je morda sistem analiziral velike podatke in ocenil, da bo oče prihodnji mesec izgubil službo, ali pa ga skrbi vedenje družine na spletu. Kar koli je že razlog, ni nujno, da je pravi, predvsem pa bomo ljudje delovali kot roboti, ki se odločamo izključno na podlagi številk, pehali se bomo za številkami in na koncu ugotovili, da je naše življenje niz številk.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |