Da bo zmeda popolna, imamo ta trenutek na trgu dve konkurenčni ponudbi. Na eni strani IP- televizijo, ki jo ponujajo telekomunikacijski operaterji, ter na drugi strani digitalno televizijo kabelskih operaterjev. Manj je govora o digitalnem zemeljskem oddajanju, ki je še v testni fazi. Oziroma prek hišne ali sobne antene lahko spremljate testno oddajanje RTV Slovenije in Pop TV-ja, pa še to zgolj na nekaterih področjih države. Gre pa pri tem za standard DVB-T, soroden različici C, ki ga svojim naročnikom ponuja kabelski operater UPC.
KAKŠNA JE RAZLIKA?
IP-televizija deluje po tem scenariju: Tok podatkov (programski tok) gre od strežnika ponudnika do uporabnikovega sprejemnika (STB) in vsebuje zgolj en televizijski program. Ko uporabnik program zamenja, STB pošlje zahtevo strežniku in ta spremeni programski tok (vanj vključi drug televizijski program). Kodek je bodisi MPEG-2, zadnje čase pa tudi MPEG-4, ki je varčnejši in zahteva skoraj polovico manj pasovne širine (hitrost podatkov) pri enaki kakovosti slike. Če želite doma spremljati sočasno programe na dveh ali več televizorjih, to v praksi pomeni, da biti mora podatkovni priključek dovolj zmogljiv. Slabost tega načina dostave televizijskega programa v primerjavi z digitalno kabelsko televizijo je tudi v tem, da ponudnik v vsakem trenutku ve, kaj gledate. Ali pa je to prednost, saj so meritve o gledanosti lahko toliko natančnejše.
Scenarij pri kabelski digitalni televiziji pa je drugačen, in enak scenariju, ki smo ga vajeni že pri analogni različici. To pomeni, da je na priključku hkrati vsa ponudba operaterja (vsi TV programi digitalne in analogne sheme), ki jih lahko spremljate pod določenimi pogoji. Z drugimi besedami, tako kot do zdaj lahko na televizijski priključek priključite, kolikor televizorjev želite, in na njih spremljate, kar želite. To je mogoče zato, kjer je digitalni signal zaradi možnosti stiskanja podatkov (možna sta tako MPEG-2 kot tudi MPEG-4) racionalnejši, in v pasovni širini (frekvenčnem področju, kanal), ki je potrebna za prenos enega programa v analogni obliki, sočasno prenese do 10 digitalnih programov. UPC trenutno uporablja standard MPEG-2, konec leta pa naj bi bili na voljo tudi sprejemniki s podporo MPEG-4.
Vse več televizorjev ima vgrajene digitalne sprejemnike. Če želite kupiti takega, ki bo deloval v omrežju operaterja UPC, mora ta podpirati standard DVB-C in kodek MPEG-2. Še bolje pa je, če podpira tudi kodek MPEG-4, saj bo ta osnova za spremljanje digitalne zemeljske televizije DVB-T.
PRETVORBA SEM, PRETVORBA TJA …
Uporabnike verjetno zanima, ali je digitalna kabelska televizija boljša od analogne. V teoriji seveda je, vendar teorija za zdaj nima skoraj nič skupnega s prakso. Operaterji programe pridobivajo na več načinov, največkrat prek satelitov oziroma zemeljskih podatkovnih povezav. Ti kanali so v nekaterih primerih že digitalni, vendar uporabljajo različne kodeke, nekateri pa so tudi v analogni obliki. Da je vse skupaj še huje, vprašanje ni, v kakšni obliki so programi preneseni do operaterja, temveč v kakšni obliki so narejeni. Z drugimi besedami, digitalni TV-program je boljši od analognega zgolj, če v procesu oblikovanja in prenosa ni ničesar analognega. Temu pa ni vedno tako. Nekatere programe še vedno snemajo z analogno tehniko, nato pa jih pretvorijo v digitalno obliko, da so primerni za prenos prek satelita. Na drugi strani jih operaterji pretvorijo v analogno obliko ali pa jih kodirajo z drugim kodekom, pošljejo prek svojega omrežja in tam jih morda sprejemniki spet pretvorijo. Vsaka takšna pretvorba vpliva na kakovost slike in pa tudi zamik pri predvajanju. Kar lahko vidijo vsi, ki že imajo doma digitalno kabelsko televizijo. Zamik je očiten na primer pri spremljanju prvega programa televizije Slovenije na analogni in digitalni shemi.
KAJ PA DOSEDANJE INVESTICIJE?
Če nimamo televizorja z digitalnim sprejemnikom, tako pri IP-televiziji kot tudi pri digitalni kabelski televiziji, obstoječi televizor postane zgolj neumen (morda tudi predrag) zaslon za prikaz slike. V večini primerov se moramo odpovedati njegovim dodatnim funkcijam (PIP, PAP). Obe obliki le do neke mere ščitita dosedanje investicije v avdio-vizualno opremo, kar je kolateralna škoda prehoda z analogne na digitalno televizijo. Digitalna kabelska televizija je v tem primeru nekoliko prijaznejša do uporabnika, a zgolj zato, ker so sočasno z digitalnimi na voljo tudi analogni programi. Če tega ne bi bilo, bi bil položaj enak.
KAKO SE LAHKO ZNAJDETE?
Je pa UPC-jeva ponudba prijaznejša do družin, ki bi rade imele več kot zgolj ene televizor. Vzemimo konkreten primer. Na prvi televizor priključite sprejemnik za digitalne programe, na vseh drugih pa še vedno spremljate analogne programe. V tem primeru so mesečni stroški skoraj enaki dosedanjim. Ne pa čisto. Namreč, kdor se bo odločil za spremljanje digitalnih programov, bo namesto sedanjih 16 evrov, plačeval mesečno 18 evrov. Zadeva se je torej podražila. Ker so digitalni kanali vedno tam, je dovolj preprosto, da kupite sprejemnik (STB ali TV), tega priključite in ostanete pri naročnini 16 evrov mesečno. Za sprejem programov osnovnega digitalnega paketa namreč kartica, ki jo vtaknete v sprejemnik, ni potrebna. Prej omenjena razlika 2 evra je zgolj naročnina (plačilo) za sprejemnik, ki vam ga dajo. Torej ne drži UPC-jeva trditev, da vam prvi sprejemnik zagotovijo brezplačno.
Način delovanja digitalne kabelske televizija daje nekaj manevrskega prostora, kako za čim manj dobiti čim več. Gre za že znano zadevo, skupno uporabo kartice, o čemer smo pred kratkim že pisali. Zadeva sicer ni legalna, je pa kar nekaj primerov njene uporabe. V tem primeru bi lahko prišlo do tega, da bi na eno kartico več uporabnikov spremljalo plačljive programe. Ne bo pa UPC v celoti oškodovan, kot na primer pri »kraji« storitve Lastovka, saj bodo vsi ti še vedno plačevali vsaj minimalni priključek.
Moj mikro, Oktober 2008 | Marjan Kodelja
