NAROČNINA ZA VSAK TV-SPREJEMNIK POSEBEJ?
Digitalni signal je mogoče po mili volji kodirati in ga zakleniti tako, da je sprejem mogoč zgolj, če imamo ne le ustrezen sprejemnik, ki je zgodba zase, temveč tudi »naročniško« kartico z algoritmom oziroma kodo (pravili) za dekodiranje signala. Tisto, kar vam ne bo všeč, je, da to pomeni, da morate skleniti naročniško razmerje za vsak televizijski sprejemnik posebej. V primeru digitalne televizije Lastovka TV je dodatno naročniško razmerje, za polovico cenejše od osnovnega, a vseeno pomeni strošek, ki ga pri »analogni« televiziji ne »sprejemamo«. Ko je enkrat kabel v hiši, nanj priključimo vse televizorje, ki jih imamo, in na vseh sočasno spremljajo različne programe. Se bomo novim razmerjem prilagodili, spremenili mišljenje in razumeli zahteve ponudnikov? Dvomim! Uporabljali bomo bolj ali manj legalne prijeme, ki nam omogočajo, da se zadeve z našega zornega kota ne bodo drastično spremenile.
Stroški niso zanemarljivi
Sliši se enostavno, vendar je daleč od enostavnosti, ki smo je vajeni iz analognega sveta. Sočasna uporaba ene naročniške kartice je mogoča, a stroški niso zanemarljivi. Treba je kupiti pravi bralnik kartic, takega, ki zna prebrati omenjeno kartico, nato pa še sprejemnik za vsak televizor posebej. Programska oprema je na srečo brezplačna. Vseeno pa je strošek večjo od nakupa nekaj koaksialnega kabla in vtičev, kar smo potrebovali do zdaj!
NE, HVALA!
Kaj torej potrebujemo, če želimo digitalne programe sprejemati na več kot enem televizorju? Naročniško kartico moramo namestiti nekam, kjer jo bo lahko sočasno uporabljalo več sprejemnikov. Poudarek je na izgradnji sistema znotraj doma, torej je primerno le domače računalniško omrežje. Za vsak televizor moramo kupiti sprejemnik, prej ali slej bodo ti vgrajeni v televizor, vendar ostaja vprašanje, ali bodo dopuščali naše posege vanj. Iz istega razloga niso primerni sprejemniki, ki vam jih bolj ali manj ugodno ponudi ponudnik. Primerne naprave so tako imenovane »sanjske škatle« (dreambox), cenovno še najbolj one z izvorom s Kitajske, ki jih je moč najti v trgovinah, še bolje pa prek malih oglasov. Lastnost teh naprav je v tem, da jih lahko priključite v omrežje (vtič RJ-45 za ethernetno omrežje) in da lahko vanje po mili volji nameščate programsko opremo (programski emulatorji).
S tem ste nekje na polovici projekta. V domačem strežniku (računalnik s tem namenom) potrebujete bralnik kartic in pa programsko opremo, ki bo znala upravljati z vsemi v omrežje priključenimi sprejemniki. Preprosto povedano, v vsak sprejemnik vnesete IP-naslov strežnika, kjer je kartica, nato pa bo ta vsakič, ko bo potrebno (pri zamenjavi programa prek daljinskega upravljalnika) podatke za dekodiranje izbranega programa poiskal v strežniku, namesto v bralniku kartic, vdelanemu v sprejemnik. Ni pa nujno, da to počne računalnik. Njegovo delo lahko prevzame tudi ena od »sanjskih škatel«, ki jih imate v domačem omrežju. Ta je nastavljena in se obnaša kot strežnik za skupno rabo kartice.
Jan Kosmač
