Intervju: Miha Krišelj, namestnik direktorja APEK
Infokalipsa je pred vrati

Kakšno je trenutno stanje slovenskega digitalnega omrežja?
Sloveniji je na Regionalni telekomunikacijski konferenci v Ženevi uspelo pridobiti 8 omrežij (multipleksov), od katerih je trenutno oddala v upravljanje dve. Prvo, že delujoče upravlja Javni zavod RTV Slovenija, ki uporablja 15 oddajnikov, kmalu pa se jim bo pridružil še oddajnik na Nanosu. Drugega je pred kratkim dobila v upravljanje norveška družba Norkring. V prvem multipleksu je predvidenih 7, v drugem pa 8 programov. Trenutno deluje le multipleks RTVS, in na njem po celotnem ozemlju republike Slovenije oddajajo RTV 1, RTV 2, RTV 3, POP TV, Kanal A in TV Pika. V vzhodnem in zahodnem delu države sta prisotna še dva lokalna programa, TV Koper in TELE M. Operater drugega multipleksa mora do 1. septembra letos poskrbeti za pokrivanje s signalom najmanj 50 % ozemlja Slovenije, naslednje leto pa za vsaj 70 % pokritost. Na njihov multipleks se bodo preselili komercialni ponudniki, ki so danes v prvem multipleksu, dovoljenja za digitalno razširjanje programov pa so pridobili tudi programi Šport TV 2, RTS+ in i-TV, lokalno pa bodo Slovenijo na vzhodu pokrivali RTS, v centralnem delu Vaš kanal in na zahodu TV Primorka.

Kakšen je v digitalnem oddajanju pomen in položaj operaterja multipleksa?
Pri analognem oddajanju je Agencija dodelila frekvenco TV-programu, kjer je en televizijski program zasedal celoten kanal v VHF ali UHF delu radijskega spektra. Pri digitalnem načinu oddajanja pa je v enem kanalu mogoče prenašati večje število TV-programov. Zaradi tega radijske frekvence ne dodeljujemo več televizijskim programom, temveč operaterju digitalnega televizijskega omrežja oz. multipleksa. Ta zagotavlja in zaračunava storitev digitalnega razširjanja za tiste TV-programe, ki so dobili dovoljenja za razširjanje na določenem teritoriju, in torej ne več na določeni frekvenci. V digitalni tehnologiji ni več neposredne povezave med radijsko frekvenco in programom, operater pa mora vsem imetnikom digitalnih dovoljenj zagotavljati enakopraven dostop in pogoje v svojem omrežju. Digitalno televizijsko omrežje je zaradi skupne uporabe cenejše od tradicionalnih analognih mrež.

Deadline, izklop analognega oddajanja bo torej 31. december 2010. Lahko se zgodi, da bodo gledalci obsedeli z novoletno zdravico pred črnim zaslonom?
Pravzaprav ne. Zakon o digitalni radiodifuziji določa datum 31. december 2010 kot skrajni rok za prenehanje analognega oddajanja. Zakon govori tudi o skrajnem roku začetka simulcastinga oz. prehodnega obdobja, ki je predviden za 1. 6. 2009. To prehodno obdobje lahko traja največ 18 mesecev, kar pomeni, da se bo izteklo 1. 12. 2010, potem pa je še en mesec časa za postopno ugašanje analognih televizijskih omrežij. Želeli bi si, da bi se prehod zgodil prej, to pa iz dveh razlogov: prvič, ker se zavedamo, da bodo TV-hiše v prehodnem obdobju morale plačevati dvojne stroške za oddajanje svojih programov, in drugič zaradi tega, ker mesec december ni najboljši čas za praktično izvedbo izklopa analognih mrež.

In kaj bo APEK naredil z digitalno dividendo, frekvenčnim pasom, ki se bo sprostil s prehodom na digitalno oddajanje?

APEK le upravlja radiofrekvenčni spekter, odločitev o digitalni dividendi pa mora biti sprejeta na ravni pristojnega ministrstva. Za uporabo sproščenih frekvenc so predvsem zainteresirani ponudniki brezžičnega dostopa do interneta storitev za prenos podatkov, pojavila pa se je tudi ideja za dodelitev dela tega spektra v javno uporabo v obliki javne akcije MANIFEST oz. »Infokalipsa zdaj!«, ki je bila 26. januar 2009 v preddverju velike dvorane državnega zbora.

Kaj pa signal, ki se uporablja pri digitalni radiodifuziji?

Pri digitalnem oddajanju je mogoče uporabiti različne načine oddajanja, zato je Agencija v zadnjem razpisu za operaterja multipleksa B določila le minimalno kapaciteto omrežja in število TV-programov. Določili smo tudi način kodiranja televizijske slike MPEG-4, vendar je treba poudariti, da je bila ta odločitev dogovorjena v dialogu z zainteresirano javnostjo. Tu smo se namerno izognili definiciji, kakšna kapaciteta je potrebna za en televizijski program, saj pričakujemo skorajšnjo uvedbo statističnih multiplekserjev, ki bodo kapaciteto prenosnega kanala dodeljevali dinamično, glede na zahtevnost kodirnega postopka posameznega programa v multipleksu.

Kaj pa HDTV in MPEG--4?

Ker smo v Sloveniji razmeroma pozno začeli uvajati digitalna prizemeljska televizijska omrežja smo se lahko odločili za novejšo tehnologijo, ki bodo imela daljšo življenjsko dobo. Tiste države, ki so z digitalizacijo začele že pred skoraj desetletjem, so se pač odločile za kodiranje MPEG-2, ker v tistem času razvoj sistema MPEG-4 še ni bil končan. Slovenski forum za digitalno radiodifuzijo, ki se je sestal v letu 2006, je odločil, da bo Slovenija uporabljala MPEG-4 tudi za prenos televizijskih programov v standardni ločljivosti, kar bo omogočalo večjo kapaciteto omrežij in s tem možnost prenosa večjega števila programov, pozneje pa možnost uvedbe prenosa televizijskih programov velike ločljivosti. Novi televizijski sprejemniki, ki se prodajajo v Sloveniji, morajo tako imeti vgrajen dekoder MPEG-4, seveda le v primeru sprejema televizijskega signala prek prizemeljskega digitalnega omrežja, za tiste, ki bodo spremljali TV-programe prek kabelskih omrežij in satelita, pa to ne velja.

Telekomunikacije April 2009 | Rajko Bizjak