»TA VELIKI« NAS ŠE VEDNO IŠČEJO Z LUPO!

Vrnimo se k zgodbi iz uvoda – interaktivni televiziji v Windows 7. Res deluje odlično, kar sem imel možnosti videti na oni strani Atlantika. Nekaj klikov in na voljo nam je gora filmov in serij, ki jih lahko kupimo po razmeroma ugodni ceni in gledamo, ko želimo oziroma ko imamo čas. Zaradi tega je Microsoft sklenil partnerstvo s CBS-om. A le za področje Amerike. Ko sem omenjenemu Bradu to omenil, mi je kot izgovor povedal, da so nekaj podobnega storili tudi za področje Velike Britanije. ZDA so res velike, a tudi skupaj z Anglijo je to le manjši del sveta. Vsi uporabniki od drugod do te storitve nimajo dostopa. In v tem kontekstu je izjava, da je interaktivna televizija nekaj najboljšega, pravzaprav precej arogantna. In zakaj interaktivne televizije drugod ni? Zaradi avtorskih pravic. Lastnik teh se zavedajo, da lahko isto vsebino večkrat prodajo in s tem zaslužijo več, hkrati pa jih manjši trgi ne zanimajo oziroma so zadovoljni, ker lahko to vsebino prodajajo dražje prek bolj tradicionalnih kanalov.

To me je spomnilo na drugo, še bolj žgočo zgodbo, ki smo jo na teh straneh že večkrat izpostavili. Še več, celo pisali smo Applu z vprašanjem, kdaj mislijo kaj storiti, pa nikoli nismo dobili jasnega odgovora. Gre za prodajalno iTunes. V njej Slovenci kot edini iz evroobmočja še vedno ne moremo uradno kupovati. Že tako vemo, da ista skladba (ali video) v tej trgovini stane Američana manj kot Evropejca, nam pa še te cene niso dostopne. Zato so bile pri nas vzpostavljene lokalne spletne prodajalne glasbe, ki pa so vse po vrsti propadle ali pa morda še kje eksistirajo, a jih nihče ne uporablja, saj so te skladbe prodajale dvakrat ali celo trikrat dražje. Spet zaradi neumnih in čudnih pravil o zaščiti avtorskih pravic v različnih predelih sveta. Neumne za uporabnike, a še kako dobičkonosne za prodajalce. O kakšnem globalnem trgu, ki ga je prek spletne prodaje še najlažje izvesti, ne duha ne sluha.

Informacija o tem, koliko skladba stane drugod, ima tu drugačen vpliv. Vsakomur od nas, ki si je kdaj želel opraviti spletni nakup, je bila ta želja že v kali zatrta. Zakaj pa bi nekaj plačeval dražje? Samo norec bi to storil. Že slutite, kam gre to pisanje? K temu, da takšno obnašanje »sili« uporabnike, tudi tiste, ki bi bili pripravljeni plačati, da poiščejo drugo, nelegalno pot. In te naj bi prej ali slej doletele sankcije ali omejitve, ne da bi prej nekdo poskrbel, da bi bila ovira, ki sili v to početje, najprej odpravljena. Se morda motim? Je že res, da če nečesa ne morem kupiti, to ne pomeni, da moram to ukrasti, a če sem polnopravni član Združenih držav Evrope, kjer velja »prost pretok ljudi, znanja in kapitala«, res ne vem, zakaj bi bili lahko eni bolj del prostega pretoka kot drugi.

ALI ŽELIJO, DA SKAČEM OD SREČE?

Predstavniki vseh podjetji, ki poslujejo pri nas, kar žarijo v afektu predstavljanja novega izdelka, ne povedo pa, morda tudi ne vedo, da je ta izdelek bil drugod predstavljen in poslan na trgovske police občutno prej. Občutek imam, da ko težko pričakovan izdelek začnejo prodajati v vseh omembe vrednih državah, se spomnijo tudi nas. Vsa čast redkim izjemam, ki pa po reku le potrjujejo pravilo.

Vzemimo primer. Podjetje HP (zakaj to – jasno, ker je največji prodajalec računalniške opreme) je pred mesecem začelo pri nas prodajati prenosnike Pavillion in Prestigio. Super, bi dejali nepoučeni. Pri manjšini, ki nekaj ve o tem, pa je zadeva sprožila drugačno reakcijo. Rekli smo – končno. Vsaj štiri leta sem spraševal, kdaj bosta ti družini na voljo pri nas. Pri tem sem mislil na to, da bosta pri nas uradno¸, in ne tako, kot sta bili, ko so jih manjši prodajalci kupovali pri distributerju v Nemčiji, nato pa prodajali pri nas. Z vsemi slabostmi, kot je neprimerna tipkovnica, in velikokrat tudi z nemškim operacijskim sistemom. Končno smo rekli zato, ker so te izdelke lahko vsi okoli nas kupovali že zdavnaj.

Pri nekaterih izdelkih je lokalizacija oziroma njena odsotnost lahko ovira. Pri drugih ne. Pa zaradi tega ni nič bolje. Na tujih trgih je občutno večja ponudba, ne zgolj med modeli različnih proizvajalcev, temveč tudi med modeli znotraj enega izdelka. Če stopite v trgovino z elektronsko opremo v večjem tujem mestu, je tam na primer razstavljenih več različnih prenosnikov, kot jih ima naša največja trgovina dnevno na zalogi. Razstavljene plus vse iste v skladišču. Vsi delujejo in so tam zato, da jih kupci preizkušajo in med seboj primerjajo, ko pa se za enega odločijo, jim ga prinesejo zapakiranega iz skladišča. Brez odvečnega čakanja ali iskanja drugega vhoda za prevzem blaga. O cenah pa verjetno ni treba posebej izgubljati besed. Še vedno je v tujini kupovati ceneje, še najbolj onstran Atlantika, saj je dolar spet slab v primerjavi z evrom.

PRODAJALEC, KI NIČ NE ZNA

Ko se sprehodite po kakšni veliki in bolj znani ameriški tehnični trgovini, hitro opazite še eno razliko – obnašanje tamkajšnjih prodajalcev. Ne samo da so ti veliko aktivnejši in takoj stopijo do potencialnega kupca ter se z njim spustijo v pogovor, tudi tehnično so bolj podkovani. Ne poznajo le najosnovnejših tehničnih zadev, ampak tudi podrobnosti. Zaradi tega lahko svetujejo, katera naprava je za vaše potrebe najprimernejša in zakaj. Iz kupca, tudi iz popolnega tehničnega analfabeta, znajo »izvleči« njegove potrebe in želje ter svetovati temu primerno.

Zakaj je tako, je že druga zgodba. Ne samo, da so prodajalci nagrajeni glede na doseženo prodajo, zaradi česar med njimi obstoji zdrava konkurenca, podjetja, v katerih delujejo jim omogočajo redna izobraževanja. Ta so v nekaterih primerih celo obvezna!

Kako pa je pri nas, vemo. Prodajalci so zdolgočaseni, slabo plačani in v večini primerov tudi ni jasno oblikovanih pravil za nagrajevanje, zato jim je vseeno, koliko prodajo, saj je plača vedno enaka. Zakaj bi tudi hodili na izobraževanja, če so ta sploh na voljo, če tako pridobljenega znanja ne morejo »unovčiti«. Če kaj znajo, je to povezano z njihovo lastno pobudo, takšnih prodajalcev pa je malo.

MAJHEN TRG IN VELIKO BALKANSKE IMPROVIZACIJE

Ponudba v naših trgovinah je v vseh pogledih siromašna, še posebej ko si želite nekaj več od povprečja. Res je, da je kupcev, ki kupujejo dele računalnika, potem pa tega sami sestavijo, manj kot kupcev »kompletov«, vendar obstajajo in tudi za njim bi morala obstajati kolikor toliko pestra ponudba. Tudi kar zadeva programsko opremo. Obstoječi licenčni model prodaje programske opreme pa pri tem ni ravno v prid.

Vprašal sem Microsoft, ali je pri nas mogoče kupiti polno angleško različico (FPP) Windows 7 Ultimate (64-bitno). Odgovorili so, da nakup prek njih ni mogoč, zadeva pa je na voljo partnerjem, ki se sami odločajo (glede na prodajni potencial), katere različice bodo nabavili in poslali v trgovine. Partnerji se najraje odločajo za cenejše različice (DSP in OEM), ki jih lahko kupimo le skupaj z računalnikom, ali za polno slovensko različico. Do neke mere logično. A vendarle. Pri omenjenih licencah jasno piše, da recimo prenos v drug računalnik ni mogoč. To, da kupim nov računalnik, in ne morem stare programske opreme, ki sem jo že enkrat lupil, prenesti v nov sistem, se mi zdi, milo rečeno, neumno. Čista manipulacija z uporabniki. A tako je povsod po svetu. Zakaj?

Vprašajmo se, zakaj sploh takšni prodajni modeli in kdo ima več od njih. Uporabnik, ker so cenejši? Ponudnik, ki tako proda več kopij programov? In v tem grmu tiči zajec. Morda veliko kupcev sploh ne bi kupilo Windows in bi se raje odločilo za Linux, ko jim Microsoft tega ne bi ponujal »navidezno« zastonj oziroma je cena sistema na pol skrita v ceni računalnika. Da kupci mislijo, da je sistem brezplačen, saj so ga dobili v računalniku, smo se večkrat lahko prepričali tudi sami, saj v uredništvo pogosto dobivamo vprašanja na to temo. Ljudi zanima, kako lahko prenesejo sistem iz starega računalnika v novega, in ko jim povemo, da to ne gre, so začudeni in jezni. Veliko kupcev se omejitev torej sploh ne zaveda. Sicer nam res razlagajo, da je operacijski sistem del naprave in da je brez njega računalnik le neuporaben kup elektronike, a takšna logika nekako najbolj ne seže do ljudi. Zakaj lahko operacijski sistem enkrat prenašam, drugič pa ne, čeprav sem ga v obeh primerih kupil? Zato, ker si ga enkrat kupil drago, drugič pa poceni. Malce čudno, posebej zato, ker gre za isti izdelek. A takšna so pač pravila, ki so unikatna za licenčno programsko opremo, čeprav se proizvajalci trudijo postreči z analogijami z drugih področij z namenom ljudem razložiti, zakaj je tako.

Da ne govorimo o drugačnih omejitvah prenosa programov v nov računalnik, tudi v primerih, ko je to dovoljeno. Že to dejstvo, da mora uporabnik klicati nekam na tehnično pomoč v tujino, prisili nevešče uporabnike, da gredo in raje kupijo novo različico. Vse zato, da je prodaja višja.

PO NAKUPU SE TEŽAVE STOPNJUJEJO

Na podlagi večletnih izkušenj kupovanja različnih elektronskih naprav, sem zaznal še eno veliko slabost slovenskega trga. Po nakupu se prodajalcu v večini primerov »fučka« za kupca. Podpora po prodaji je namreč velikokrat na smešno nizki ravni. Naj omenim le primer električne zobne ščetke večjega in uveljavljenega podjetja. Ščetka je opremljena s komoro za dezinfekcijo nastavkov na podlagi ultravijolične svetlobe. V ta namen je v njej UV-žarnica, za katero je jasno, da prej ali slej pregori. Kaj storiti, ko do tega pride, je lepo, jasno in preprosto opisano v navodilih za uporabo. Vsak lahko to stori sam. No ja, bi lahko, če bi žarnico lahko kupil. Pa je ne more, ker je ni v prodaji! Ko sem to omenil predstavniku podjetja, mi je lepo dejal, da je ni zato, ker jo imajo v servisu. Ali drugače – napravo naj odnesem na servis, kjer bom seveda plačal žarnico in še delo, da o tem, da bom verjetno moral še kak dan počakati, da bo serviser na voljo, niti ne govorim. Hvala lepa za tako podporo.

Pa to seveda ni osamljen primer. Kolikokrat sem (ste) bil(i) presenečen(i), ker v trgovini ni bilo potrošnega materiala ali dodatka, ki bi po logiki stvari tam morali biti? Prodajalci so sicer prijazni in so pripravljeni želeno posebej za vas naročiti. Toda to traja. Mi pa želimo zadevo takoj!

PA KUPI, KJER JE NAJCENEJE – ČE LAHKO

Večina ljudi iz moje bližine tehničnih izdelkov ne kupuje več v slovenskih trgovinah, ampak v eBayu ali v tujih spletnih trgovinah. Ugotovili so, da je ceneje, izbira je večja, dostava pa tudi solidna. A tudi pri tem ni vedno vse tako, kot pričakujemo. Pozabimo za hip na Ameriko, ker je preprosto predaleč. Vzemimo fotografsko opremo (velja tudi za še kakšno drugo tehnično blago). Ta je trenutno najcenejša v spletnih trgovinah Velike Britanije. Ni treba biti genij, da cenovno ponudbo vidimo. Zatakne se, ko hočemo kaj kupiti, pa nam prijazno povedo, da kupljenega v Slovenijo ne pošiljajo. Zakaj, ne vemo. Je pa čudno, da brez težav pošiljajo v državi severno in zahodno od nas, nekateri pa celo v tisto južno od nas.

Pa smo spet pred oviro, ki jo je težko preseči. Ostane nakup v kakšnih drugi evropski spletni trgovini, kjer je cena nižja od naše, a še vedno višja od angleške! Toliko o prostem pretoku blaga med trgi naše drage Unije! Je pa tudi res, mimo tega ne moremo, da nekateri proizvajalci ščitijo svoje lokalno poslovanje. Cene oblikujejo glede na potencial trga in potem namenoma postavljajo ovire, da ne bi vsi kupovali tam, kjer je najcenejše. S tem smo na slabšem prebivalci manjših trgov, pa tudi ideja enotnega trga je tako malce izkrivljena, ali ne?

ALI JE VELIKOST LAHKO IZGOVOR?

Na večino očitkov, ki smo jih našteli, slovenski distributerji in prodajalci odgovarjajo, da je to cena velikosti oziroma majhnosti trga, da gre pri nas za ekonomijo majhnih številk in da se pri nas zato marsikaj ne izplača ali pa je stroškovno nevzdržno. Ja, verjamem, da je v veliko primerih res tako. Da ni denarja za usposabljanje vseh prodajalcev, mi je jasno. A vsaj enega bi pa lahko. Nekoga, ki bi ga potem »manj izobražen« trgovec lahko poklical in bi nam lahko pomagal.

Toda ali je velikost res lahko univerzalen izgovor? Vsaj v primeru enotnega evropskega trga po mojem mnenju ne. Trg je lahko enoten ali pa ne. Podobno kot nosečnost. Malo noseč ni mogoče biti. Seveda si ne delam iluzij, da lahko pričujoči članek požene evropsko zakonodajno, potrošniško ali ne vem kakšno kolesje. Lahko pa to naredijo recimo naši evropski poslanci. Ti so bili izvoljeni za to, da ščitijo interese Slovenije. Gre v tem primeru za interes Slovenije? Mislim, da gre. Ne pričakujem, da bodo naši evroizbranci pritiskali na podjetje XY, da začne kakšno zadevo prodajati tudi pri nas. Tudi ne, naj podjetje YZ Slovenijo postavi na seznam držav, kamor pošiljajo svoje prodajne artikle. Pričakujem pa, da bodo jasno in glasno povedali, da če ima nekdo spletno trgovino, ki prodaja izdelke po Evropi, mora to pomeniti vso Evropo oziroma Evropsko skupnost. Če lahko spletna prodajalna iz, recimo, Francije svoje izdelke pošilja v Avstrijo, Italijo in Nemčijo, jo po mojem mnenju mora tudi v Slovenijo. Gre za skupen trg. Saj vem, da imajo nekatera podjetja, posebej informacijska, Evropo razdeljeno nekoliko drugače od trenutnega geopolitičnega stanja in da v veliko primerih še vedno sodimo v Vzhodno Evropo, a to ne sme biti moj problem, ampak problem tega podjetja. Z letom 2004 smo šli v EU in mi je prav malo mar, ali ima podjetje XZ za to regijo drugačna pravila kot za geografsko Zahodno Evropo. Naj jih spremeni! Saj smo enakopravni, ali ne?