Ambasador podjetja SAP, Las Hayman, je spomladi na obisku pri nas omenil, da je največja napaka Evrope v tem, da je uspešno uničila svoj tehnološki razvojni sektor, predvsem v informacijskem delu. Tehnološka podjetja, ki smo jih imeli, so propadla ali pa so jih skupaj z njihovimi patenti pokupili Američani. Stanje je takšno, da je ogromno blagovnih znamk in patentov s področja računalništva in informatike ameriških, proizvodnja pa je prenesena v države, kjer je cena delovne sile (naj)nižja. Zato bolj ali manj vsi proizvajalci ceno izdelkov oblikujejo v ameriškem dolarju, nato pa pridejo na vrsto še druge valute. Redko gre za pretvorbo glede na valutne tečaje, običajno gre za način, ko proizvajalec ceno postavi kot najvišjo, ki jo trg še prenese. V skladu z ekonomskimi teorijami. Ekonomisti nas prepričujejo, da je to edino pravilno, kot razlog, da so cene v različnih državah različne, pa omenjajo bolj ali manj razvito konkurenco in kupno moč. Pa gre res le za to? Morda. A to ni vse! V ozadju je tudi postavljanje nižjih ali višjih ovir, da prebivalci trga, kjer so cene višje, ne morejo kupovati tam, kjer je ceneje. Tudi če gre za »enotni trg«.

Najhuje je to, da nič ne moremo! Nimamo moči, da bi prišlo do sprememb. Da je slovenski trg majhen in zato so cene tehničnih izdelkov temu primerne, nam govorijo. In tudi da morajo vsi vpleteni v prodajni verigi preživeti. Seveda morajo!. Toda ali se kdo vpraša, kako se počutimo kupci, ki vemo, kakšne so cene drugod? Smo res pripravljeni trpeti in plačevati več od prebivalcev večjih trgov, ki so, kakšna ironija, hkrati tudi bogatejši od nas? Je to politika, ki pomaga h hitrejšemu razvoju držav, ki so za vodilnimi? Daleč od tega! Ali smo res pripravljeni stalno prenašati, da nas nekatera globalna podjetja namenoma ne najdejo na zemljevidu sveta? Da o tem, da prihajajo k nam izdelki z nekajmesečno zamudo, ne govorim. In vsi skupaj nič ne rečemo in nam postaja vseeno! Saj! Kaj pa sploh lahko storimo?

Moj mikro, december 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |