Vprašanji, ki si ju moramo zastaviti, sta sila preprosti. Se zavedamo, da nekdo vedno sledi nekomu, ko je ta v spletu? Ali smo se pripravljeni s tem sprijazniti oziroma ali vsaj vemo, kam to vodi? Vodi namreč v človeku najljubšo dejavnost – kupčkanje denarja, pri čemer kup za večino nikoli ni dovolj visok in vedno iščejo načine, kako od tistega, ki nekaj ima, to izvleči. Razglabljamo lahko, da je tudi oglaševanje posel kot vsak drug in da ima oglaševalec pravico, da za svoj denar dobi največ, kar je mogoče. Ekonomsko in predvsem ozko gledano, je to res. Pozabljamo pa na pravice potrošnikov, ki so vedno v podrejeni vlogi, pa če to prodajalci priznajo ali ne. In bolj ko je potrošnik gol in brez skrivnosti v očeh prodajalca, bolje je zanj. Pri tem slednji že dolgo ni več pasiven, čakajoč, da potrošnik pride v njegov doseg, temveč tega aktivno išče, občasno tudi z zvijačami, zlorabami in »nategovanjem«.

Digitalizacija vsega okoli nas prinaša nove nevarnosti s kombiniranjem zbirk podatkov in ciljno usmerjenega pridobivanja podatkov. Naše življenje je vedno bolj vidno v zbirkah podatkov ponudnikov plačilnih kartic, telekomunikacijskih operaterjev, spletnih iskalnikov, družabnih omrežij in podobnega. Te pa postajajo komercialno blago, čeprav v obliki, kjer nam zagotavljajo, da ne vključuje osebnih podatkov. Bolje bi bilo, če si priznamo, da ni načina, ki bi iz zbirk izbrisal vse osebne podatke tako, da jih ne bi bilo mogoče dobiti nazaj in bi bile hkrati te neosebne zbirke še vedno zanimive za tržne in znanstvene analize. In ta problem bo v bodoče kvečjemu še hujši in izrazitejši. Odločiti se moramo: ali se bomo vnemirjali in na dolgo in široko razmišljali ali pa se bomo na vse to požvižgali in na poteze prodajalcev odgovarjali z zvrhano mero zdravega razuma?

Iz spleta v realnost

Sledenje vedenja uporabnika se iz spleta seli tudi v realno življenje, in sicer zaradi dejstva, da je vse več mobilnih telefonov opremljenih s sprejemnikom sistema satelitske navigacije (GPS), in hkrati zaradi naše pripravljenosti, da vanje namestimo vse mogoče brezplačne aplikacije. In seveda naivnosti, da teh podatkov nihče ne bo izkoriščal sebi v prid in nam v škodo.

Seveda so storitve, kot je opremljanje slik s geografskimi podatki in njihovo nalaganje v splet ali spremljanje lokacije prijateljev, kar omogoča storitev Google Latitude, predvsem namenjene zabavi. Začele pa so se pojavljati tudi aplikacije globalnih verig restavracij, trgovin, ki stalno delujejo, in ko zaznajo, da je uporabnik blizu, mu pošljejo sporočilo z le njemu namenjeno ugodnostjo. Da bo le stopil skozi njihova vrata. Vendar ima uporabnik (za zdaj še) nadzor nad temi aplikacijami. Lahko jih namreč izključi. Izključimo lahko tudi Latitude. Vendar obsežnost storitev kaže, kam bo šel razvoj. Google ima namreč tudi zbirko profiliranih uporabnikov in mu je popolnoma vseeno, ali gre za uporabnika, ki sedi za računalnikom doma, ali pa tistega, ki v splet dostopa prek telefona. No ja, ni mu vseeno, saj v slednjem dobi tudi podatke o njegovi natančni lokaciji.

Kombiniranje podatkov o vedenju uporabnika z njegovo lokacijo pa pomeni za vedenjsko usmerjeno ciljno oglaševanje čisto novo razsežnost. In tudi čisto novo razsežnost težav, povezanih z zagotavljanjem zasebnosti. Je že res, da mora zaradi upoštevanja nekaterih obstoječih zakonskih ureditev sledilec, ko gre lokacijsko sledenje uporabnika, od njega pred tem dobiti dovoljenje. A so zadeve malce motne. Gre namreč za razlike v razumevanju. Mi razumemo zadevo, kot da mora pridobiti dovoljenje pri vsakem novem sledenju, on pa, da ko enkrat dovoljenje damo, pa vseeno če je to bilo pred enim letom, to velja za vekomaj. Nerazumevanje se poglablja, saj uporabniku tudi ni nedvoumno povedano, v katere namene bodo lokacijske podatke uporabili ter koliko časa in za kaj bodo shranjeni v zbirkah podatkov. Na zaslonu telefona se zgolj izpiše vprašanje, ali dovoli uporabljanje lokacijskih podatkov – da/ne!

Skrbi, povezane s sledenjem vedenja

Slednje vedenja uporabnikov v spletu je vdor v njihovo zasebnost in je še posebej mučen, ko se uporabnik sledenja ne zaveda, ko ne ve, kdo ga spremlja, in seveda tudi ne, za kaj bo pridobljene informacije uporabil. V večini primerov uporabnika ne prosijo za dovoljenje, hkrati pa ta tudi nima mehanizma za nadzor nad tem početjem. Podatke namreč pridobivajo osebe, s katerimi uporabnik nima neposrednega stika. Tako pridobljene podatke lahko uporabijo za izkoriščanje njegovih slabosti, s ponudbo, ki je ta »ne more zavrniti«. To pa so predvsem podatki o njegovem zdravstvenem, finančnem stanju, spolni usmerjenosti in podobno. Najbolj pa so ranljivi otroci, saj ti še niso razvili zdravega odnosa do oglaševanja in oglasov ne znajo pravilno tolmačiti.

Uvršanje uporabnikov v vedenjske profile lahko privede do tržnih manipulacij. Ali nazorneje: če prodajalec ve, da oseba sodi v profil »preveč« naivnih oseb, ki slepo verjamejo vsemi, kar mu servirajo kot »najvišjo« resnico, ter nikoli slišanega ne preveri, mu ponudi izdelek oziroma storitev po bistveno višji ceni ali pod bistveno slabšimi pogoji kot osebam iz profila »pametnih«. Z drugimi besedami, gre za izkoriščanje, ki je morda v maniri neokapitalizma, ni pa moralno, še manj pa etično.

S tem pa nevarnosti še ni konec, saj lahko te presežejo strogo komercialne namene. Zaradi nedorečenosti zakonskih okvirov in mehanizmov varnosti in nadzora nad zbirkami podatkov, ni izključena možnost, da do podatkov pridejo tudi osebe s kriminalnimi namerami. Tatovi identitete, pedofili ali pa čisto običajni tatovi, ki bi si želeli poznati rutino osebe, katere dom bi radi »počistili«. Ni tudi izključena možnost, da do podatkov pridejo odvetniki, zasebni detektivi, delodajalci in podobni ter nato pridobljeno vedenje uporabijo vam v škodo.
Konec okvirja

Moj mikro, november 2009 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |