Predvsem v zadnjem času? Dogaja se namreč prej nasprotno – podjetja iz bivše Jugoslavije bodisi ustanavljajo podjetja v Sloveniji bodisi kupujejo slovenska podjetja. Bi torej ta trend lahko imeli za pokazatelj zgrešenosti teorij z začetka tega odstavka?

MAJHNOST ALI IZOLACIONIZEM?

Za natančnejšo razlago in pojasnilo teh trendov se je bržčas treba ozreti še na druge značilnosti slovenskih IT-podjetij, denimo na njihovo občevanje z zunanjimi deležniki. V začetku aprila je bilo v nekaterih poslovnih medijih pri nas govor o raziskavi prepoznavnosti slovenskih blagovnih znamk. Ne sicer samo s področja informacijskih tehnologij, zaradi česar se tudi ne bom spuščal v podrobnosti. A kljub temu marsikateri izsledek te raziskave kaže na precej pišmeuharski odnos (seveda z nekaterimi omembe vrednimi izjemami) naših podjetij tako do sistematičnega grajenja blagovne znamke na tujih trgih (in vzdrževanja njene prepoznavnosti) kot do pojmovanja Slovenije kot središča regionalnih ali celo globalnih operacij.

V zvezi s tem si moramo najprej zastaviti nekaj neprijetnih podvprašanj, denimo:

• Zakaj so tuji novinarji (in s tem velik del priložnosti za promocijo izdelkov in storitev slovenskih podjetij) na tiskovnih konferencah v Sloveniji (z IT-področja, za druge bi si ne upali trditi) videni malone tako redko kot pošast iz Loch Nessa? • Zakaj niti eno slovensko podjetje (vsaj kolikor mi je kot analitiku IDC-ja znano) nima posebnih smernic oziroma strategije za komunikacijo z analitiki?
• Zakaj v Sloveniji ni globalnih založniških hiš z IT-področja (v Srbiji, ki je v zadnjem desetletju preživela marsikaj, od bombardiranja do sankcij, tega problema nimajo)?

Pa pojdimo lepo po vrsti. Do pred petimi leti sem se ukvarjal predvsem ali skorajda izključno z novinarskim delom na področju informacijskih tehnologij in iz lastnih izkušenj lahko povem, da tudi iz perspektive analitika IT-trga stvari niso prav nič drugačne. Tudi novinarski kolegi, ki so na tem področju aktivni že vrsto let vse do dandanes, se s »teorijo odsotnosti« tujih kolegov na slovenskih tiskovnih konferencah v veliki meri strinjajo. Ta odsotnost seveda lahko pomeni dvoje: bodisi tuji vitezi peresa (tipkovnice) nanje preprosto niso vabljeni (zelo slab znak) bodisi so, pa jih zadeva preprosto niti malo ne zanima (bržčas še slabši znak). V vsakem primeru bi se veljalo zamisliti, ali gredo v tem primeru stvari mimo nas ali mi mimo njih.

Glede druge točke bom pač malce osebnoizpoveden, saj moja osebna zgodba lepo ilustrira razmere. Po skorajda petih letih dela v eni najpomembnejših globalnih analitskih hiš z IT-področja in njene prisotnosti na lokalnem trgu so naša podjetja z IT-področja v zvezi s tem še vedno v veliki meri »neuvrščena«. V nos mi gre predvsem to, da bi se po vsej tej pretečeni vodi v za to odgovornih oddelkih najbrž lahko že odločili vsaj to, da nas bodo (ali pa ne) vrgli v isti koš z novinarji, če je že priprava posebne komunikacijske strategije tako nepraktična, draga ali kaj tretjega. Namesto tega se večina PR-oddelkov slovenskih IT-ponudnikov obnaša, kot da smo analitiki nekakšna neposrečena nebodigatreba anomalija na sicer luštno predvidljivem domačem trgu. To nikakor ne pomeni, da je sodelovanje IDC-ja z domačimi podjetji (vsaj večino) nezadovoljivo, nasprotno. A vendarle je vsa komunikacija precej nedorečena in improvizirana, na tiskovne konference nas ne vabijo sami od sebe tako kot novinarje ali kot globalne in regionalne ponudniki tržne analitike ... Kaj šele, da bi kdo vnaprej, brez vprašanja pripravil kake podatke preprosto zato, da bodo objavljeni oziroma da bi sploh obstajala možnost, da bi bili objavljeni oziroma komentirani. Smo pač našli nekakšen modus operandi, ki za obe strani funkcionira, vendar bi mu prej lahko rekli dosežena simbioza kot pa sad daljnovidne strategije s strani ponudnikov.

Pod tretjo točko smo se spraševali, zakaj pri nas ni globalnih založniških hiš, ki bi izdajale specializirane edicije z IT-področja. Gre za enega bolj očitnih pokazateljev nezanimivosti našega trga, tako za oglaševalce kot založnike same. Seveda bi bilo krasno, če bi domači strokovnjaki lahko brali globalne strokovne prispevke v slovenščini in se tako izpopolnjevali na svojih področjih, vendar nobena količkaj komercialno usmerjena organizacija ne bo zavestno šla v izgubo, če se je temu moč izogniti. Gotovo tega ne bo storila niti v primeru, da se lahko resno prikupi nekaj tisoč ljudem na tem miniaturnem trgu in naslednjim nekaj tisočem omogoči možnost neslutene notranje izpolnitve. Morda se sliši malce cinično, a povem vam iz prve roke; če dogodek nima možnosti, da pritegne toliko ljudi, kot je potrebno, da bodo sponzorji zadovoljni, ga bržčas ne bo. Pa čeprav bi šlo za krasne in koristne teme, kot so umetna inteligenca, robotika ali kaj tretjega.

RAZLIKE MED SLOVENSKIM IN GLOBALNIM TRGOM

Zadnja stvar, ob katero se bom obregnil v tem sestavku, pa je čudno neravnovesje med splošno znanim, že omenjenim krasnim geopolitičnim položajem Slovenije ter dejstvom, da naš trg informacijskih tehnologij sodi v drugo, če ne kar tretjo ligo pomembnosti evropskih trgov. Seveda se bo vedno našel kdo, ki bo to pripisal zgolj majhnosti trga, a pravzaprav gre za precej resnejšo zadevo. Namreč za to, da v IT-segmentu v Sloveniji še vedno tičimo do vratu v dogovorni ekonomiji. Le poglejmo zelo prozaičen primer. Če vprašate modno ozaveščeno žensko, se vam bo potožila (meni se je moja ravno pred kratkim), da eden naših uvoznikov tekstila prodaja izdelke svetovno znane blagovne znamke, ki so bili v Italiji na voljo kot novi modeli pred kakšnimi tremi leti. Na vprašanje odgovornemu, zakaj je temu tako, je dobila odgovor, da je »to bolj ziher; če je šlo v Italiji, bo šlo tudi pri nas«. Prava resnica se verjetno skriva v tem, da so stari modeli pri italijanskem dobavitelju precej cenejši kot tisti, ki so ravno prišli na trg. Enako je pri denimo računalniški strojni opremi. V zadnjih nekaj letih lahko na prste ene roke preštejemo izdelke, ki so bili na slovenskem trgu dosegljivi istočasno kot drugod. Slovenski ljubitelj glasbe je še vedno edini v evro območju (pa čeravno je Slovenija predsedujoča), ki ne more oddeskati do spletne strani iTunes in kupiti skladbe svojega najljubšega izvajalca. Generične priklopne postaje za prenosnika v naših trgovinah s tehničnimi izdelki tudi še nisem videl, čeprav jo denimo na Portugalskem (ja, po BDP-ju so že za nami) v vseh večjih trgovskih centrih dobiš brez težav. Pa iPhone. Čisto drugačne usmeritve globalnih blagovnih znamk v Sloveniji kot drugod po svetu. In tako dalje.

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Boštjan Klajnščak