Eni bodo dejali, da je slovenski IT-trg urejen, lepši izraz za nezanimiv, drugi spet, da smo premajhni in zato nezanimivi! Bo že držalo! Zgovoren je naslednji primer. Robotske sestavljanke Lego Mindstorm NTX v slovenskih trgovinah ni, baje zato, ker ni zagotovljene tehnične podpore. No ja, obstaja izjema – trgovina znotraj terminala ljubljanskega letališča. V drugih trgovinah pa ga lahko naročite in z veseljem vam ga bodo prodali, če boste malce počakali. Prijatelj je, potem, ko sem mu povedal, na koga se mora obrniti in kakšna je procedura, raje sedel v avto in se odpeljal v Celovec!

ZA VELIKE SLOVENIJE NI?

Zakaj globalna IT-podjetja v Sloveniji ne organizirajo dogodka, na katerem bi uporabnikom z vse Evrope predstavila nov izdelek ali storitev? S tem bi dosegli dvoje: promovirali bi državo, hkrati pa bi slovenskim uporabnikom omogočili hiter in poceni dostop do predavanj globalno prepoznavnih tehničnih strokovnjakov. Namesto tega srečanja z uporabniki in sem ter tja tudi novinarske konference izvedejo kar s svojimi ljudmi. Sicer ni s tem načeloma nič narobe, vendar ker so ti posamezniki zadolženi za prodajo izdelkov in so daleč od znanja, ki jih imajo tisti, ki so izdelek ali storitev razvili, ne vedo dosti več od slušateljev, ki so zadevo že preučili prek uradnih objav tega podjetja. Zakaj je tako? Ker zaposleni v slovenskih podružnicah za kaj takšno lobiranje nimajo časa, ker to ne piše v opisu njihovih del in nalog ali pa ker znotraj matičnega podjetja niso dosegli dovolj visokega položaja (so premalo ambiciozni), da bi kaj takega sploh lahko predlagali? Ali pa smo preprosto žrtev premajhnega števila izseljencev, ki bi v globalnih podjetjih zasedali dovolj visoke položaje in se jim hkrati ne bi »fučkalo« za Slovenijo.

Zakaj nekatera podjetja novinarske konference za slovenske novinarje organizirajo kar v Zagrebu? Ker je ceneje? Takšno obnašanje denimo Logitecha ali Sony Ericssona ne vodi nikamor. Mi je prav vseeno, da so hrvaška podjetja obenem zadolžena tudi za slovenski trg. Hrvaški novinarji imajo zadevo blizu, za obisk ne zapravijo vsega dneva, so pri koritu, česar za nas ni mogoče reči. Enkrat sem se celo udeležil takšne »zabave« in ker sem se počutil kot drugorazredni novinar, me tamkaj ne bodo več videli. In še kakšnega drugega slovenskega novinarja prav tako ne. Bojim se, da bo takšnih in podobnih tiskovnih konferenc v prihodnje še veliko več.

KO PODRUŽNICE OBMOLKNEJO

Spet ne morem mimo vprašanja, kdo je kriv, da ne moremo kupovati v trgovini iTunes in da iPhona pri nas uradno ni. Vsaj odgovor na to vprašanje je jasen. Kriv je Apple oziroma njegovo stališče, da Slovenija ne obstaja na zemljevidu sveta ali pa je vsaj premajhna, da bi jo Apple kot tako priznaval. Pogrešam »teženje« vseh, ki iPode, iBooke in druščino pri nas prodajajo. Po pogovorih z njimi sem prišel do zaključka, da je njihovim ambicijam zadoščeno, če od Appla sploh kaj dobijo. Če bi imeli Slovenci kaj nacionalnega ponosa, ki vidi širše od druge svetovne vojne in osamosvojitve, potem bi pritiskali tako na uvoznike kot na Apple, da kaj naredi. Da nas postavijo na zemljevid. Saj to ni tako težko.

Premalo ambicij zaposlenih v podružnicah je mogoče zaslediti še na enem področju. Zanemarimo dejstvo, da so nekateri izdelki pri nas dražji kot v bližnjih državah, bolj me moti, da nekateri modeli ne pridejo k nam, so na voljo zgolj kot dodatno naročilo (s tem pa je kupec na izdelek primoran čakati) ali pa pridejo k nam z manjšim ali večjim zamikom. Tu je še en problem, morda osebnejši. Moti me namreč, da nekaterih izdelkov ne dobimo na test pravočasno, pred začetkom prodaje. HP je na primer prejšnji mesec globalno predstavil mini prenosnik za otroke. Pri slovenskem HP-je še ne vedo, kdaj bo (če sploh) izdelek pri nas na voljo, še več, tudi na test, ga kot kaže ne bo mogoče prav hitro dobiti. Že vnaprej se opravičujem vsem, ki jih bodo naslednje novice morda užalile. Razumem, da včasih preprosto ne gre, bojim pa se, da bi šlo, če bi v matičnemu podjetju dovolj, po domače rečeno, »težili« in se ne bi zadovoljili že s prvim negativnim odgovorom. Nič ni samo po sebi gotovo. Pomen, težo znotraj podjetja, mora vsak posameznik doseči sam. Moje opažanje je, da so na primer Hrvati in Srbi, ki delujejo v tamkajšnjih poslovalnicah, bistveno glasnejši, agresivnejši in »težji«. Zato tudi dosežejo veliko več!

Še ena stvar me teži. Zakaj globalni ponudniki, razen redkih izjem, ne sponzorirajo slovenskih športnikov? Ker jim ni treba! Zavedam se, da marsikaj tudi v športu ni tako, kot bi moralo biti in da vsak potencialni sponzor najprej oceni, kaj bo za dani denar dobil, in če plusov ni dovolj, potem se za sponzoriranje ne odloči. Verjetno bi morala tudi država na tem področju kaj storiti. Torej urediti razmere v športu in dati sponzorjem dovolj ugodnosti, nato pa v maniri ljubljanskega župana: »Spodobi se, da tisti, ki na našem trgu prodajajo, del zaslužka vložijo tudi v družbo, katere del so.«

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Marjan Kodelja