VSI GLEDAJO, EDEN NAROČI

Ko enkrat začneš in se ti izplača, seveda iščeš načine, kako še več zaslužiti, kako ponuditi nekaj novega, kar bodo uporabniki sprejeli in bodo pripravljeni plačati. Tako razmišljajo podjetni posamezniki, ne glede na to, na kateri strani zakona so. Nove priložnosti so se pojavile tudi na področju brezžičnega prenosa televizijskih programov. Konkretneje, gre za storitvi Lastovka TV in Total TV. Vse se je začelo v tujini, naši »podjetniki« pa le izkoriščajo tuje znanje. Začelo se je tako, da so uporabniki plačljivih televizijskih programov (Pay TV) in zaščitenih satelitskih programov začeli iskati načine, kako en »priključek« razširiti na vse televizorje, ki jih imajo doma. Ko so našli rešitev, skupno rabo kodirnih kartic ali skupno rabo kontrolne besede, je bil naslednji logični korak razširitev zadeve zunaj enega objekta. Tako v svetu obstajajo zaprte skupine uporabnikov, v katere lahko posameznik pride le s povabilom obstoječega člana, ki si delijo kartice za dostop do zaščitenih televizijskih programov, dostopnih prek satelitov. Eden kartico kupi, program pa gledajo vsi člani omrežja.

Ker naš namen ni izobraziti uporabnike, da je to mogoče, tudi tu ne bomo postregli s preveč tehničnimi podrobnostmi. Za razumevanje problematike je dovolj razumevanje tega: nekateri programi (predvsem tisti zanimivejši) so pri satelitski distribuciji (pa tudi pri standardu DVB-T) zakodirani, tako da jih lastniki satelitske opreme (krožnik ali antena, satelitski sprejemnik) ne morejo spremljati, če nimajo ustrezne kartice. To dobite, če plačate mesečno naročnino, kartice za nekatere programe pa ne morete dobiti, če ne živite na pravem področju (država). Na kartici so zapisani vsi potrebni podatki, da zna sprejemnik prebrati »program« in ga prikazati na televizorju. So pa tudi sprejemniki, ki se znajo povezati v internet in tam poiskati potrebne podatke. Vse, kar morajo člani takšne skupine narediti, je v strežnik, ki ga postavijo v internet, namestiti bralnik kartic, vanj vstaviti legalno kupljeno kartico in ustrezno programsko opremo. V spletu je veliko ponudbe na to tematiko, pa čeprav je del strojne in programske opreme označen za hekerska orodja. Ko na primer vklopite sprejemnik in televizor in izberete želen program, legalni sprejemnik iz kartice v svoji reži prebere potrebne podatke za prikaz. »Naš« sprejemnik pa te podatke poišče v strežniku, ki je nekje v internetu. Postopek steče vsakič na novo, ko zamenjate program. Omejitve števila sočasnih uporabnikov pravzaprav ni.

Tudi tu so podjetnejši oblikovali svoj poslovni model. Potencialnemu uporabniku, ki ga tudi pri nas izberejo le, če ga poznajo ali pa ga je predlagal obstoječ član, prodajo krožnik in sprejemnik, nato pa mu za mesečno plačilo, ki je neprimerno nižje od tistega, ki ga zahteva lastnik storitev, omogočajo gledanje programov. Na udaru sta predvsem Lastovka TV, povsod tam, kjer je ta dosegljiva, še bolj pa menda Total TV, ki s svojim signalom pokriva celotno Slovenijo. In tudi tu nihče ne ve, koliko ljudi na tak način (in po kakšni ceni) uporablja ti dve storitvi. In spet so zadovoljni tako tisti, ki to omogočajo, kot tisti, ki so v njihovi skupini!

SIVA EKONOMIJA

Dejali boste, pa kaj potem, človek se je pač znašel! Taka poenostavitev ni najbolj na mestu. Gre namreč za krajo. In to vsi, ki to počnejo, vedo, a se s tem kaj dosti ne ukvarjajo, saj se zavedajo, da sezona lova na nanje (še) ni odprta. Kršijo pa več pravil in tudi zakonov. Ne da bi šli pregloboko v podrobnosti, je na prvem mestu kršitev naročniške pogodbe med naročnikom in ponudnikom. Ta vedno vsebuje tudi prepoved nepooblaščene preprodaje storitve ali omogočanje dostopa do nje tretjim osebam. V skrajnem primeru, dokazani kršitvi, bi načeloma lahko ponudnik od kršitelja izterjal nastalo škodo. A pri nas do takšnega primera še ni prišlo, v svetu pa so že bili primeri sankcioniranja posameznikov, predvsem na področju skupne rabe kartic za spremljanje televizijskih programov. Čeprav tudi v teh primerih ni šlo za drastične kazni, saj je gospodarska škoda kot posledica takšnih dejanj zelo težko dokazljiva.

Če ima lastnik omrežja v njem tudi podatkovni strežnik, v katerem so nelegalne datoteke, je kot lastnik odgovoren po zakonu o varovanju intelektualne lastnine. Tudi kazensko. In to v več členih, tudi v tistih, ki govorijo o omogočanju dostopa do nelegalnih vsebin. Ni le uporabnik, je tudi »diler«! A vse to je brezpredmetno, ker je razmeroma težko dokazljivo. Kakor tudi dokazati, da je oseba prejela dohodek, zanj pa ni plačala davkov. In pravzaprav gre pri celotni stvari točno za to. Pobrani prispevki od članov omrežja spadajo v področje sive ekonomije, ki naj bi jo vse države (izjema je morda Grčija?) preganjale. Ker je jasno, da če bi morali plačevati davke, prispevke in še kaj, njihova cena ne bi mogla biti tako nizka, ne bi imeli več prednost pred ponudniki storitev in to celotno »podzemlje« bi izumrlo.

Ker ne poznamo (verjetno tega ne ve nihče v Sloveniji) obsega piratskih omrežij v Sloveniji in koliko članov imajo, težko govorimo o višini izpada dohodka države z naslova davkov. Govori se, da imajo nekatera omrežja za skupno rabo kartic tudi več sto članov. A tega ne more nihče dejansko dokazati. Zagotovo pa je to – večjo škodo kot država imajo ponudniki. A ker se tudi oni ne zganejo, je možno, da se ne zavedejo obsega kraje njihovih storitev ali pa približno vedo, kolikšen je, a so ocenili, da je premajhen, da bi se splačalo s tem bojevati. Javno ne priznajo obstoja tega, saj se delajo začudene, ko jim to omeniš, uradno pa verjetno poznajo stanje na terenu! Če ga ne, potem so namreč popolnoma nesposobni.

BOLJŠE IN CENEJŠE STORITVE, NE REPRESIJA

Operaterji po svetu se proti tej obliki piratstva bojujejo na različne načine. Sodno preganjajo kršitelje, uporabljajo storitve, ki jih piratska omrežja ne ponujajo oziroma jih ne morejo ponuditi, uporabljajo pa tudi nove tehnologije, ki kraje storitev do neke mere preprečujejo. Pri tem je operaterjem seveda jasno, da dokler je signal prosto dostopen (skupna raba kartice), je praktično nemogoče izvesti varnosti mehanizem, ki ga prej ali slej ne bi razbili. Glede skupne rabe enega internetnega priključka je tam, kjer poznajo načelo pravične uporabe tudi na področju fiksnega dostopa, zadeva preprosta. Jasno je, da omrežje, v katerem je veliko članov, mesečno pretoči veliko več podatkov kot domače omrežje s tremi računalniki. S spremljanjem porabe enega »naročnika« je mogoče dokaj hitro oceniti, ali se za njegovim imenom skriva veliko omrežje ali ne. Zato nismo prepričani, da slovenski operaterji res ne vedo, da do takšnih anomalij prihaja. Ni pa videti, da bi proti temu ukrepali. Vsaj javno ne!

Lahko gremo še korak naprej in k dejstvu, da od začetka delovanja enega izmed piratskih omrežij kljub poznejšemu padcu cen internetnih priključkov in vpeljave optike do doma iz njega ni izstopilo veliko uporabnikov. Članstvo jim daje nekaj, česar drugod ne morejo dobiti. Morda občutek uporništva? Občutek, da prispevajo svoj delež v boju proti požrešnim ponudnikom? Ali pa gre zgolj za preračunljivost in iskanje najnižjih cen. Proti slednjemu operaterji razen tehnologij in sodnega pregona nimajo orožja. Če pa gre za previsoke cene in, predvsem na področju televizijskih programov drobljenja celotne programske sheme na več plačljivih, kar je spet povezano z željo po čim večjem dobičku, potem bi se morali operaterji vprašati, kaj počnejo. Na neki resda sprevržen način je razmah piratskih omrežij lahko pokazatelj nezadovoljstva uporabnikov. A trenutno ni tako. Iz videnega na terenu lahko sklepamo, da sta obe »dejavnosti« resda izrasli iz radovednosti »ali sem sposoben to izvesti«, danes pa gre bolj ali manj za pragmatizem: zaslužek na strani lastnika omrežja in res kar se da nizek mesečni strošek dostopa do interneta in gledanja televizijskih programov. Cene, ki jih člani omrežja plačujejo mesečno, pa tudi cene potrebne »kitajske« opreme so tako smešno nizke, da si jih ne bi mogel privoščiti niti en operater. Pa tudi če bi delal s pozitivno ničlo!

SE BO KAJ SPREMENILO?

Glede na stanje pri nas se zadeve na tako »sofisticiranem« področju še nekaj časa ne bodo kaj dosti spremenile. In zakaj smo v to tako prepričani? Oglejmo so to resnično zgodbo. Pred nekaj tedni je bil eden od avtorjev prispevka, ki ga berete, po dolgem času na bolšjem sejmu v Mariboru. Med sprehodom med »starinami« v obliki poceni trenirk, nogavic po pet evrov za deset parov, sončnih očal s »100 % UV-zaščito« in podobnim, je naštel kar sedem prodajalcev filmov, glasbe in programske opreme, torej piratov. A to ne bi bilo nič posebnega, saj so tam, po besedah rednejših obiskovalcev, vsako nedeljo. Posebno je to, da je v trenutku, ko je eden teh piratov potencialnemu kupcu razlagal, kako dober je neki film z Hughom Grantom in mu kot poznavalec predlagal še nekaj romantičnih komedij, pridirkal mimo, kot se je pozneje izkazalo, policist v civilu in zgrabil možiclja, ki je prodajal – cigarete. Omenjeni pirat je najprej malo čudno pogledal, potem pa mirno nadaljeval pogovor s svojo stranko. Saj ne pravimo, da je preprodaja cigaret nekaj, kar bi morali dovoliti, a tak primer je vseeno malce iracionalen. Očitno so naši represivni organi bolj doma v manj tehničnih zadevah, kar cigarete vsekakor so in tudi bolje razumejo izraze, kot so davki in trošarine na cigarete, manj pa jim ležijo izrazi, kot so avtorske pravice, piratstvo in podobno. In iz tega lahko sklepamo, da je do preganjanja nelegalnih omrežij in deljenja TV-kartic še zelo daleč.

Moj Mikro, junij 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič