Razlika je v tem, da zadeva ni čisto zastonj. Sodobni Robini Hoodi siromakom ne dajejo, ampak le prodajajo po nižji ceni, kot bi jo za isto stvar zaračunal ponudnik, res pa je, da je kakovost velikokrat popolnoma enaka.

Kako naj torej gledamo na sodobne Robine? So klasične pozitivne osebe ali le »podjetniki«, ki lovijo v kalnem? So sodobni sherwoodski junaki le še eni od izkoriščevalcev, le da je njihova filozofija malce drugačna od sodobne kapitalistične? Je sodobni altruizem le krinka za izboljšanje lastnega gmotnega položaja?

V preteklih mesecih smo poslušali, kdo vse se je dogovarjal o oblikovanju cen na trgu. Gradbeniki, ponudniki IT-storitev in celo žičničarji, ki so se tudi menda dogovarjali, zato da bi ljudje plačevali več. Nič pa še nismo slišali, da bi se dogovarjali ponudniki telekomunikacijskih storitev, čeprav nad njimi ves čas visi Demoklejev meč sumov! Sami seveda trdijo, da to ni res in da si česa takega preprosto ne upajo, saj so stalno pod drobnogledom urada za varstvo konkurence. Toda ali je ta strah večji od ogromnega trga in količine denarja, ki se v njem vrti? Se torej dogovarjajo? Lahko da se, lahko pa tudi ne. A če se, to delajo zelo previdno in jim tega za zdaj nihče ne more dokazati. Dokler ne bo zapel kak skesanec, ki bo jezen na katero od uprav in se bo hotel maščevati. In ker ne moramo dokazati, lahko le sklepamo. Sklepamo iz podatkov, ki so na voljo, kot so na primer ceniki. Kot smo v zadnjih mesecih že pisali, so predvsem po tem, ko je T-2 dvignil svoje cene, te pri vseh ponudnikih »sumljivo« blizu skupaj. Konkurenčni boj na ravni cen pa pri nas, kot kaže, ne poteka. In zato te so razmeroma visoke.

Držanje cen na »relativno« visoki ravni pa dopušča obstoj podjetnih Robinov. Ti telekomunikacijsko storitev, preprosto povedano, ukradejo in jo nato za plačilo ponudijo naprej »prijateljem«. Gre torej za piratstvo, o tem ni dvoma. Podobno kot če bi kupili kak CD, ga prekopirali in nato prodajali po en evro vsem, ki bi ga hoteli imeti. Z eno razliko – pri CD-ju moramo vložiti nekaj dela v to, da stvar prekopiramo, pri kraji storitev pa gre za veliko preprostejšo zadevo, za katero potrebujete le nekaj znanja in ustrezno opremo, ki je od tedaj, ko so Kitajci začeli izdelovati vse mogoče, tudi smešno poceni! Zadeva se splača skoraj za vse vpletene. Za tiste, ki to počnejo, za njihove odjemalce, ki plačujejo za enako kakovost storitev precej manj, le originalni ponudnik od tega nima kaj dosti, saj ima manj neposrednih uporabnikov, ki prispevajo v njegov mesečni prihodek.

SKUPNA RABA INTERNETNEGA PRIKLJUČKA!
Kot smo lahko sami opazili, se je vse začelo pri skupni rabi enega dostopa v internet (priključka) kmalu po tem, ko smo prešli s klicnega dostopa na druge tehnologije in ko se je pri nas uveljavila pavšalna mesečna naročnina, torej naročnina, ki ni odvisna od količine prenesenih podatkov. Sočasno s tem je postala poceni tudi oprema za izgradnjo brezžičnih omrežij, splošno dostopno pa je tudi znanje, kako njihov domet, tudi z uporabo doma izdelanih anten, z nekaj deset ali sto metrov povečati na nekaj kilometrov. Izpolnjen pa je bil še en pogoj – Linux in cela vrsta zmogljivih odprtokodnih orodij za oblikovanje omrežij in nadzor podatkovnega prometa. Skupna raba internetnega priključka je možna, ker vsi uporabniki ne zasedajo vse razpoložljive hitrosti ves čas. To ni nič posebnega. Večina od vas ima doma več računalnikov in vsi so priključeni v domače omrežje, to pa prek usmerjevalnika v internet. S tem ni nič narobe, pa tudi protizakonito ni.

To, kar počnejo novodobni »Robini«, je sicer načeloma podobno domači skupni rabi priključka, a vseeno malce drugače. To, kar počnejo, je v bistvu res le »manjša razširitev omrežja«, tako da to pokriva večje področje. Tehnično je to mogoče izvesti na več načinov. Po bloku lahko vlečejo kable, med bloki v blokovskem naselju izvedejo brezžični most, v strnjenih naseljih stanovanjskih hiš pa raje kar celotno omrežje izvedejo brezžično. Z zmogljivejšimi antenami na višjih mestih tako ustvarijo brezžično povezavo med središčem omrežja, torej lastnikom internetnega priključka, in vsemi drugimi člani, ki uporabljajo njegovo povezavo. Do tu je vse skupaj zelo podobno domačemu omrežju, od tu naprej pa podobnosti zmanjka. Dokler nekdo priključek uporablja v domačem okolju, ni nič narobe, če pa začne to prodajati, pa je seveda nekaj drugega. Če hoče nekdo biti takšen vrste »podizvajalec«, mora biti pravna oseba, se za to registrirati, skleniti ustrezne pogodbe, pridobiti vsa potrebna dovoljenja … In če to vse ima, lahko svoj priključek prodaja naprej. A v tem primeru cena ne bo takšna, kot je bila prej. Ker gre za gospodarsko dejavnost, bo tak priključek neprimerno dražji, poleg tega pa bo treba upoštevati še stroške podjetja in vse drugo in ponudba kar naenkrat ne bo mogla biti več tako ugodna, kot je bila pri »črnem« priključku.

Zanimivo je bilo večletno spremljanje enega od takšnih omrežij, kjer so začeli s priključkom ADSL in takoj, ko je bilo mogoče, prešli na optično povezavo. S tem so razširili ozko grlo, ki ta priključek vsekakor je, in svojim »uporabnikom« ponudili enako kakovost uporabe, kot če bi sami imeli svoj širokopasovni priključek. Optična povezava na primer 10/10 Mb je več kot dovolj za nekaj deset uporabnikov.

MIKRO OPERATERSTVO

Ta, ki daje internetni priključek v skupno rabo, ima popoln nadzor nad omrežjem, kar pomeni, da lahko posameznim članom svojega omrežja po potrebi omejuje in prilagaja hitrosti, tako da imajo vsi približno enako kakovost storitve. Kot dober podjetnik (mikro operater) lahko tudi razvija svoje storitve, ki jih zakon ne omejuje. Nič posebnega ni, če postavijo na primer lastni poštni strežnik. Prava »dodana« vrednost je na primer podatkovni strežnik, v katerem vsi člani hranijo takšne in drugačne, tudi nelegalne datoteke. Zaradi omejitve ene linije je to celo pametna odločitev, saj iskan film, skladbo, program, album prenesejo iz spleta le enkrat, potem pa je na voljo vsem članom kar lokalno. Verjetno je jasno, da česa takšnega operaterji ne morejo ponuditi in zakaj ne!

Zanimiva je tudi poslovna plat. Tu ne gre za človekoljuben vzgib, pa tudi ne le za pokrivanje nastalih stroškov. Gre za model, kako lastnik zasluži, člani pa plačujejo manj, kot bi plačevali, če bi sami naročili storitev pri operaterju. Pri tem na prvi pogled ne gre za velike denarje, če pa jih primerjamo z vložkom, ki je večinoma v obliki dela in časa, povezanega z vzdrževanjem opreme, pa ni zanemarljivo majhen. Vsekakor dober način za dopolnitev gmotnega stanja »lastnika« omrežja. Tako načelo delovanja se ne nanaša le na skupno rabo internetnega priključka.

Moj Mikro, junij 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič