Pa čeprav se na prvi pogled od tega ne loči. Ne loči ga tudi zakon. Razlika, ki jo mi vidimo, je v tem, ali z omrežjem nekdo služi ali ne. Če si člani omrežja le razdelijo stroške, pa tudi delo pri vzdrževanju omrežja, nobenemu od članov pa ne ostane niti evro, gre, vsaj z moralnega vidika, za nekaj drugega. Za omogočanje dostopa v internet ljudem, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. Tehnično in finančno. Če na primer v vas ni mogoče pripeljati več kot le nekaj priključkov ADSL, potem gre pri deljenju tudi za tehnično vprašanje, in ne le za vprašanje dobrodelnosti.
Po logiki zadev bi kot piratska omrežja lahko označili tudi brezplačna brezžična omrežja, ki jih postavljajo lastniki lokalov. Čeprav so »brezplačna«, lahko njihove ceno razumemo kot del zapitka, ki ga tam pustimo. Tu je ločnica v omejenem področju pokrivanja in v tem, da ga uporabniki uporabljajo le, ko so tam, ne pa za svoj stalni internetni dostop. Zanimivo je, da morajo lastniki lokalov plačevati SAZAS-u za to, da lahko v lokalu vrtijo glasbo, za to, da ponujajo brezplačen brezžični dostop do spleta, pa ne. Misel lahko razvijemo še naprej in se vprašamo, ali nam nekdo lahko zaračuna vsebino, ki jo prenesemo prek spleta. Pri tem ne govorimo o količini podatkov, ampak o dejanski vsebini. Če na primer sedimo v gostilni, ki ima brezplačen brezžični dostop, in prek zvočnikov v prenosniku poslušamo glasbo prek interneta, se lahko vprašamo, ali gre za ponujanje glasbe ali ne oziroma ali moramo za to plačati SAZAS-u. Kaj če na primer na prenosnik priključimo zunanje zvočnike? Je vsebina, prenesena iz spleta, v gostilni obravnavana enako kot recimo predvajanje radijskih programov ali CD-jev?
Še večji trn v peti operaterjev so brezžična omrežja, ki jih želijo v mestih ali krajih oblikovati župani ali interesne skupine krajanov. V Mariboru tako omrežje že obstaja, težavo pa so rešili tako, da uporabnikom omejijo čas, ki ga lahko dnevno v njem preživi, v Ljubljani pa naj bi bilo omrežje omejeno na prebiranje pošte in obisk mestnih spletnih strani. Poleg »uradnega« poteka v Ljubljani tudi oblikovanje brezžičnega omrežja prek akcije Odprto okno (obširno smo o tem pisali v prejšnji številki revije), kjer si uporabniki želijo povezati vsa obstoječa zasebna brezžična omrežja v eno veliko. Ločnica med temi omrežji in piratskimi omrežji je v tem, da uporabniki, ki uporabljajo prva, doma še vedno potrebujejo »plačljiv« dostop, tako da operaterji niso oškodovani, in ker so neprofitna, tudi ne pomenijo grožnjo državi.
Omrežij ali pa sistema dostopa do kartic za dostop do televizijskih programov, ki so si jih zamislili posamezniki zato, da bi služili, ne moremo oceniti kot nekaj dobrega. Tudi če člani plačujejo veliko manj, kot bi, če bi bili naročniki operaterja. Gre za sprevrženo dejanje, ki bi ga morala država preganjati. Če v trgovini ukrademo štruco kruha, nas bodo preganjali in označili za kriminalce, tudi če umiramo od lakote in smo brez denarja. Če pa krademo in preprodajamo storitve, smo poleg tega, da mirno spimo, saj je verjetnost, da nas ulovijo majhna, hkrati v očeh prijateljev pozitivci. »Poglej, kako se znajde ta fant.« A kraja je kraja. Ne glede na to, ali gre za štruco kruha ali za nekaj, česar ne moremo prijeti z roko.
Moj Mikro, junij 2010 | Marjan Kodelja
