Logika mobilnih operaterjev je razumljiva. Oni so tisti, ki ločijo mobilni in fiksni dostop. Uporabniku je bolj ali manj vseeno, po kateri povezavi je priključen, zanj so pomembne le hitrost in zanesljivost dostopa ter cena.
KRAVA MOLZNICA MOBILNIH OPERATERJEV
Operaterji razumejo mobilni internet kot drugo (sekundarno) povezavo. To razumevanje oziroma ta logika pa hkrati tudi pomeni, da je tak dostop lahko dražji oziroma omejen glede količine prenesenih podatkov. Tako vsaj mislijo in hkrati svojo razlago opravičujejo s trditvijo, da so radijska omrežja prepomembna (beri: predraga), da bi jih zapolnili le s prenosom podatkov. In če interes za mobilni internet obstaja, potem naj bo cena primerna ponudbi in povpraševanju. In navite cene so tu.
Dosedanje tehnologije mobilnih omrežji tak način oziroma tako razmišljanje do neke mere podpirajo. Drugače bo v okolju omrežja LTE (ali 4. generacije, kot ga tudi imenujejo), kjer bo vse le še prenos podatkov. Bo pa potrebno še nekaj let, da bo omrežje 4G polno uvedeno, saj želijo operaterji najprej povrniti investicije v omrežje generacije 3,5. Tako smo spet ujeti v logiko: »Tu imate po tej ceni in pod takimi pogoji, vi pa sprejmite ali ne. Odločitev je vaša!«
GOOGLE DAJE MOBILNEMU INTERNETU VELIK POMEN!
Drugače na zadevo gledajo podjetja, ki svoje poslovne priložnosti iščejo v internetu. Google je najbolj izpostavljen, in čeprav tudi sam uporablja termin »mobilni internet«, pa je iz njegovih dejanj moč razbrati, da je zanj popolnoma vseeno, od kod prihajajo uporabniki, ki mu v povezavi s spletnim oglaševanjem prinašajo prihodek. Natančno to so dejali, ko so pokazali »svoj« telefon Nexus One. Pri slednjem se lahko malce zadržimo, saj smo zasledili trditve, da gre za Googlov telefon, kar ni popolnoma res. Telefon izdeluje podjetje HTC, Googlov je operacijski sistem Android (in še nekaj druge programske opreme), Google pa je v tem primeru tudi narekoval oblikovanje strojne opreme telefona, to pa zato, da je združljivost med programsko in strojno opremo čim višja. Tu se kaže pomen večje povezave med programi in strojnim delom, kar smo enkrat omenili kot glavni razlog, zakaj je iPhone tako zelo odstopal od drugih pametnih mobilnih telefonov, ko so ga predstavili. Je Google dojel to, česar še vedno niso dojeli Nokia, SonyEriccsson in drugi proizvajalci mobilnih telefonov kakor tudi Microsoft s svojim operacijskim sistemom? Ali ne dojamejo, da je bistvo in prihodnost pametnega telefona preprosta in zmogljiva povezava v internet, ne pa (le) dobro delovanje telefonskega dela, fotoaparata in (ali) glasbenega predvajalnika, kot nam omenjeni neprestano sporočajo. Če tega niso dojeli prej, bi morali z izidom iPhona, saj se je pravi vzpon mobilnega interneta zagotovo začel z njim in se nadaljeval z »androidnimi« telefoni ter prenosniki oziroma predvsem netbooki z vgrajenimi vmesnikom za mobilno omrežje. Ne pa, kot nekateri po našem mnenju napačno tolmačijo, s pojavom prvih modemov v obliki ključa USB, ki so omogočili nekoliko preprostejšo prijavo prenosnika v mobilna omrežja.
Danes imamo v rokah preproste mobilne naprave, ki omogočajo večino tistega, kar smo v povezavi z internetom počeli s prenosnim računalnikom. Pametni telefoni tipa iPhone ali HTC Hero omogočajo preprost dostop in branje pošte (pa kaj, če ta ni v vseh primerih potisna), brskanje po spletnih straneh ter povezavo z družabnimi omrežji. To pa je večina ali vsaj 90 odstotkov tistega, kar povprečen uporabnik pričakuje od dostopa v internet.
RUŠIMO MEJE
Ločnica med mobilnim in fiksnim internetom se je začela lomiti s pojavom omrežij generacije 3,5 (HSPA in podobne kratice), ki so hitrost prenosa podatkov dvignile na uporaben nivo. Mobilni dostop je iz sekundarnega dostopa, namenjenega nujnim opravilom in količinsko manjšemu prenosu podatkov, prerastel v dostop, ki ga lahko uporabimo kot edinega, primarnega. Vse več uporabnikov doma uporablja prenosnike namesto namiznih računalnikov, hkrati pa obstajajo tudi naprave, domači usmerjevalniki za mobilno omrežje, ki omogočajo oblikovanje domačih omrežjih s temeljem v mobilnem omrežju.
Mobilnega dostopa seveda ne moremo postaviti ob bok optiki. A ta je tako ali tako v manjšini, pa še dinamika izgradnje optičnih omrežji (zaradi krize in napovedanih ukrepov regulatorja) je vprašljiva. Lahko pa mobilni dostop zamenja dostop prek bakrenega ali koaksialnega kabla tistim uporabnikom, ki se zadovoljijo s hitrostjo do nekaj megabitov.
WiMAX je mrtev, naj živi …
Tehnologiji Dect in Bluetooth imata preveč omejitev, tako glede hitrosti prenosa podatkov kot tudi dosega, da bi imeli praktično vrednost za mobilni internet. WiMAX, od katerega smo pred leti veliko pričakovali, je v Sloveniji pravzaprav umrl, še preden je pošteno zaživel. Čeprav je država podelila licenci – dobili oziroma plačali sta ju podjetji Telekom Slovenije in Tok telekomunikacije, vendar nista zgradili omrežja. Zanimivo bo spremljati, ali bo APEK od obeh izterjal kazen, ki je predvidena v koncesijski pogodbi. WiMAX pa je hkrati dober primer, kaj se zgodi, če tehnologijo vsiljuje proizvajalec, operater pa jo brezpogojno sprejme in začne uvajati, ne da bi prej preveril, ali jo ljudje sploh potrebujemo.
Ostanejo mobilne tehnologije in pa družine tehnologij pod skupnim imenom Wi-Fi (uradno IEEE 802.11). Mobilna omrežja druge (GPRS in EDGE) in tretje generacije (UMTS) so prepočasna, saj so hitrosti, ki jih omogočajo, tudi za največje optimiste prenizke in primerne le za nujne primere. Ko ni na voljo nič drugega, pa moramo res nujno skočiti v internet. LTE-ja še ni in ga še nekaj časa ne bo, pa čeprav obeta največ. Kaj pa wi-fi? Kamorkoli greste, hitro najdete omrežje (v lasti podjetja ali državljana). Večina od teh je ustrezno varovana in zato neuporabna za brezplačni skok v internet. So pa zato lastniki barov in restavracij ugotovili, da je prednost, če svojim gostom omogočajo brezplačni priklop v internet. Niso pa tega dojeli lastniki nakupovalnih središč, kjer bi brezplačni internet kupcem pomenil veliko. Potem bi morda celo možje šli z ženami tja – one bi nakupovale, on pa bi »brskal« ob pivu …
Zanimivo je tudi , da se pri nas niso močno razpasla plačljiva omrežja wi-fi. Obstaja sicer NeoWLan, ki se »pokriva«, kot pravijo v Mobitelu, veliko pa od njega ne pričakujejo. Drugih podobnih omrežij pa pri nas ni. V tujini jih je veliko, skoraj vsak telekomunikacijski operater ima svojega, zasoljene pa so tudi cene, ki jih zahtevajo od uporabnikov.
Moj mikro, Februar 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |
