Opazil pa sem, da postaja boljša polovica nekoliko nejevoljna. Namesto, da bi se posvetil njej in le njej, na kavici, na zabavah in na kosilih, berem e-pošto in opazujem, kaj se dogaja na Facebooku. Prestopil sem Rubikon. Na novoletni zabavi v umirjenem družinskem okolju sem gostitelja najprej vprašal, ali ima wi-fi in nato še za geslo ter visel na »netu«. Naslednji dan mi ni ostala dolžna in moral sem požreti precej očitkov o moji očitni asocialnosti. Pogruntala je tudi, da ko me vpraša, kam naj gremo jest, če se nam morda ne da kuhati, zavestno ali podzavestno izberem mesta z brezplačnim wi-fijem. Kar je dokaz, da se naše življenje spreminja. Vsak naj sam oceni, ali na boljše ali slabše! Pri meni na slabše, saj mi le cena, ki jo mobilni operaterji zahtevajo za mobilni internet, za zdaj še uspešno preprečuje, da se ne bi v celoti »prežarčil« v splet. Prej ali slej pa bo odvisnost zahtevala svoj davek in ko se bom zaradi pomanjkanja »droge« prisiljen povezati prek mobilnega omrežja, potem poti nazaj v iskanje brezplačnih omrežij wi-fi verjetno ne bo več!

Kakšna je torej naša prihodnost? Ozrimo se v preteklost! Pred desetletji smo imeli le en telefon za vse družinske člane. Danes ima vsak član svoj mobilni telefon, fiksni pa sameva nekje na polici, na njem se nabira prah, saj ga le redko uporabljamo. Če ga sploh še imamo. Po podobni poti bo šel verjetno tudi internetni priključek. Iz enega skupnega za vso gospodinjstvo v individualne priključke družinskih članov. Bo pa zanimivo videti, kako to uskladiti z več napravami, ki jih uporabljamo za dostop. Kakšne tehnologije bodo za to razvili in koliko bo to stalo? Takrat bova verjetno z ženo sedela za isto mizo, se »pogovarjala« prek Facebooka in zdelo se nama bo popolnoma samoumevno!

Moj mikro, Februar 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |