Glede tega veliko obeta UMTS pri frekvenci 900 MHz, vendar ga je moral edini operater (Tušmobil) pred kratkih ugasniti, saj mu APEK ni podaljšal testnega obdobja. Mobitel in Simobil nimata prostih frekvenc, zato lobirata, da Tuš ne bi mogel v doglednem času normalno uporabljati te tehnologije. Kako bo s tem v prihodnje, še ni znano.
Druga slabost dostopa prek mobilnih omrežij je povezana z njihovo arhitekturo. Prioriteta je namreč prenos govora in SMS-ov, ne pa podatkov. Bazna postaja (celica) ima omejitve glede števila uporabnikov, ki lahko sočasno prek nje izvajajo mobilne storitve. Zato je pri mobilnem dostopu vedno govor o hitrostih do neke vrednosti. Ta je dosegljiva le, ko je celica prosta, sicer pa hitrost pada. Praktične hitrosti so odvisne od lokacije uporabnika, ta pa vnaprej ne more vedeti, kakšne bodo, saj operaterji (še) ne zagotavljajo »fiksnih« hitrosti. V mobilnih omrežjih je opazen tudi večji čas zakasnitve (peek time), kar je spet povezano z njihovo arhitekturo, natančneje, s pretvarjanjem iz protokolov, ki so uporabljeni v omrežju, v IP-protokole interneta.
RELIKT PRETEKLOSTI
Ker operaterji po svoje razumejo mobilni internet, temu primerno oblikujejo svojo ponudbo. Po njihovem razumevanju bo uporabniku jasno, da mora imeti za vsako mobilno napravo svojo kartico SIM in svoj dodatni naročniški paket, pa čeprav vseh mobilnih naprav ne uporablja sočasno. Uporabnik lahko kartico prenaša iz naprave v napravo, vendar je to lahko zaradi mesta, kjer je običajno reža zanjo, zelo zamudno in zoprno delo. Tehnološka rešitev te omejitve že obstaja, tako imenovana programska kartica SIM, vendar jo operaterji iz njim razumljivih razlogov, še nočejo uvesti v svoj poslovni model. Težava je namreč v tem, da bi bil v tem primeru obračunska enota uporabnik, ki bi lahko imel več programskih kartic, ne pa ena fizična kartica, pri kateri je preprosteje preprečevati zlorabe omrežja in hkrati potegniti več denarja od uporabnikov, ki želijo več in se nočejo ukvarjati s pretikanjem kartice.
Omejeno razmišljanje operaterjev pripelje tudi do neprimerno oblikovanih naročniških paketov in njihovih omejitev. Vsaj pri nas imamo na voljo neomejene samostojne podatkovne pakete, neomejene opcije, s katerimi nadgradimo osnovni telefonski paket, in pa različne pakete oziroma opcije z omejeno količino prenesenih podatkov. Tu pride do čudnega položaja, ko operater na primer zagotavlja, da je njegov paket z omejitvijo 20 GB dejansko neomejen, ker je ta količina po njegovem mnenju dovolj. Nihče pa ne vpraša uporabnika, ali je 20 GB dovolj, in ne razume, da se vzorec uporabe spreminja, in kar je danes dovolj, morda jutri ne bo več. Operaterji namreč zelo radi vidijo, da uporabnik preseže omejitve, saj mu lahko tako dodatne prenesene količine dokaj mastno računajo. Z uporabniškega stališča količinske omejitve niso prave. Raje bi videli ponudbo z več paketi, z različnimi hitrosti prenosa podatkov, tako kot smo tega vajeni pri fiksnem dostopu. Že to, da operater ponudi tudi pakete z omejeno hitrostjo 1 Mb/s, 2 Mb/s in podobno, bi pomenilo, da bo rešil problem potencialne prevelike zasedenosti celice.
SVETLA PRIHODNOST JE V ZDRUŽEVANJU …
Ločnice med fiksnim in mobilnim internetom sčasoma ne bo več. Govorili bomo le o različnih tipih naprav, s katerimi dostopamo vanj. To pa pomeni popolno združevanje, konvergenco med vsemi telekomunikacijskimi storitvami in omrežji ter izrabo novih pristopov k temu. Hipotetični (ali utopični) primer je lahko naslednji: Uporabnik bo imel doma optično povezavo v internet, na kateri bo slonelo omrežje domačih pametnih naprav, torej od računalnika prek telefona, gospodinjskih naprav, naprav zabavne elektronike pa do naprav za avtomatizacijo doma. Med temi napravami bo tudi lastna bazna postaja, tako imenovana »femtocelica«, prek katere se bodo doma v mobilno omrežje priključili mobilni telefoni. To pa pomeni, da bo klic v tem primeru šel do operaterjeve centrale prek naše celice in naše optične povezave, in ne prek javnega omrežja baznih postaj. Te bomo »lovili«, ko ne bomo doma in jih izrabljali tudi za mobilni dostop v internet, neodvisno od tega, katero mobilno napravo bomo imeli. Lahko tudi več. Vse bo preprosto za uporabo, predvsem pa cenovno transparentno, saj bomo vse prejeli od enega samega ponudnika. Tistega, za katerega se bomo odločili. Sliši se lepo in predvsem komunistično, saj je težava tega scenarija v tem, kako to računati. Da bi vsi plačevali določen mesečni znesek, ne glede na uporabo, verjetno ne bo šlo. In predvsem komu računati. Jasno, da ne vsakemu uporabniku posebej, temveč entiteti, ki je v tem primeru družina. Morda nekoč celo tako bo, vendar bo do takrat pod Tromostovjem preteklo še veliko vode.
IN KAJ NAJ STORIM DANES?
Mobilni internet je danes še vedno dokaj drag in predvsem od uporabnika zahteva veliko znanja, tako tehničnega, da zna pravilno nastaviti naprave, kot ekonomskega, da zna v vsakem trenutku oceniti, katera možnost je v danem trenutku najcenejša in predvsem, česa ne sme storiti, da ne bo račun nepričakovano visok. Če pa želite imeti mobilni internet doma namesto fiksnega, potem še vedno velja naslednje pravilo: od operaterja zahtevajte, da vam potrebno opremo posodi, nato pa vsaj dva tedna mobilni dostop preizkušajte na vseh lokacijah, kjer ga boste potrebovali in to v različnih časih dneva. Šele če boste z njegovim delovanjem res še vedno zadovoljni, si ga lahko omislite!
Moj mikro, Februar 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |
