SKRIVANJE PRED PROBLEMI?

Velja splošno sprejeto prepričanje, ki še ni dokazano, da veliko posameznikov, odvisnih od interneta, to postane zato, ker se niso pripravljeni spoprijeti z realnimi težavami. Internet uporabljajo kot skrivališče in način, kako za nekaj časa odmisliti težaven svet okoli njih. Njihove težave, ki so razlog za skrivanje, pa so lahko tudi nevarne. Duševne bolezni (na primer depresija), resne bolezni ali nezmožnost sklepanje pristnih medčloveških stikov. Take težave moramo sproti reševati in, če smo resno bolni, tudi obiskati zdravnika. V nasprotnem je vse možno. Pri neljubih medsebojnih stikih pa ni nobene razlike med tem, ali se zatečete v internet ali pa prižgete televizor ali greste ven s prijatelji le za to, da se vam ni treba pogovarjati s tečnimi starši in partnerjem.

So pa tudi posamezniki, ki nimajo teh težav, pa vseeno prek vseh zdravih mer »visijo« v internetu. Kaj je z njimi? Pri njih prevladuje prepričanje, da gre za vedenjsko motnjo, tako kot pri pretirani uporabi drugih zadev, visenje ne telefonu in umik v svet fantazij. Ti posamezniki niso zasvojeni s tehnologijo, ta je le sredstvo, zasvojenost pa je posledica njihovega vedenja.

PREVEČ ČASA V INTERNETU?

Koliko časa, preživetega v internetu je dovolj, da se lahko razvije vedenjska motnja pretirane uporabe? Ena ura dnevno, dve, tri, pet? Enostavnega odgovora na to ni, saj čas ne more biti edino merilo. Časovne meje zato ni moč postaviti. Vsaj ne enostavno in univerzalno za vse uporabnike. Odvisno je od tega, kaj »za vraga« počnete v internetu. Jasno je, da mladi, šoloobvezni in študentje za računalnikom preživijo več časa kot drugi. Dokler tam iščejo informacije, povezane z izobraževanjem, to ni problem. Tisti hip pa, ko gre za zgolj sklepanje navideznih povezav, zatekanje v navidezne svetove ali igranje iger, kar traja v nedogled, lahko sklepamo, da nekaj le ni tako, kot bi moralo biti. Pomembno je tudi to, ali internet uporabljate na svojem delovnem mestu in za kaj. Novinar lahko ves dan presurfa, a dokler išče informacije za članke, ne moremo govoriti o zasvojenosti. Čas ni pomemben, pomembna je vsebina.

ODVISNOST ČEZ ČAS MINE?

Zakaj je internet tako zelo zanimiv, da v skrajnem primeru govorimo o zasvojenosti? Nekaj mora imeti zraven socializacija, komunikacija med posamezniki neodvisno od njihove lokacije. Načinov za take stike, po možnosti še anonimne in brez neposrednih nevarnosti, ki smo jim priča v realnem svetu, je v internetu veliko. Elektronska pošta, sistemi neposrednega sporočanja, navidezni svetovi (second life), forumi, blogi … Omejitev preprosto ni.

Obstaja teorija, ki pravi, da do zasvojenosti z internetom pride postopno, preko več faz sprejemanja nove tehnologije. Verjetnost zasvojenosti pri novih uporabnikih je večja kot pri tistih, ki internet uporabljajo že vrsto let. To pa zato, ker so novinci šele v prvi fazi, fazi sprejemanja (prilagoditve), ki je običajno najzanimivejša. Drugače povedano − ko nekaj spoznavamo, se temu v celoti predamo, morda postanemo do neke mere fanatični uporabnik, saj želimo v čim krajšem času spoznati in se naučiti čim več. Ko se nasitimo (druga faza), obrnemo filozofijo in do neke mere novosti celo odklanjamo, čemur sledi tretja faza – ravnotežje, ki pomeni neke vrste optimalno uporabo. Novinci se internetu popolnoma predajo, ker pa je ta svet (internet) večji od vsega, kar so do zdaj videli oziroma spoznali, nekateri obstanejo v prvi fazi. In če iz nje ne morejo, lahko govorimo o zasvojenosti. In če uporabnik sam ne zmore v doglednem času napredovati do druge in tretje faze, očitno potrebuje pomoč. Po tej teoriji vsak uporabnik prej ali slej pride do tretje faze, morda preteče le zelo veliko časa (let).

REALNE NEVARNOSTI NAVIDEZNEGA SVETA

Potencialno najdovzetnejši na vse, kar se dogaja v internetu, so otroci. Ti še niso razvili svojega odnosa do sveta, okolice in vseh posameznikov, ki so že ali bodo še pustili pečat v njihovem življenju. V normalnem življenju se učimo po sistemu poskusov in napak. Z nekom se spoprijateljimo, na kar ga dokaj hitro spoznamo, in če ni pravi (dolgo ne more blefirati), socialni stik z njim prekinemo. Čez čas pridobimo debelo kožo in se naučimo, kaj je prav in kaj ne. V navideznem svetu interneta je drugače. Hitro lahko vzpostavimo stik, vendar potrebujemo veliko več časa, da sogovornika spoznamo, če sploh! Možnosti blefiranja, zavajanja in manipulacij je neskončno. Nekdo se lahko predstavlja za malega otroka, se v spletu obnaša kot tak, pa vendarle ima za seboj že nekaj desetletji obstoja. Če je dovolj spreten, ga ni mladoletnika, ki bi le na osnovi besedilne komunikacije in svojih lastnih pridobljenih izkušenj ugotovil, da njegov prijatelj ni to, za kar se predstavlja. Je pa pogovor z njim lahko tako prefinjen in zanimiv, da mladega uporabnika priklene na zaslon računalnika.

Če se mlad uporabnik uči veščin medsebojnega komuniciranja v navideznem svetu, bo lahko imel težave pri sklepanju pravih stikov. V realnem svetu so pravila drugačna, predvsem pa je več omejitev, ki jih v navideznih svetovih ni. Uporabnik lahko izgubi stik z realnostjo, zato je zasvojenost z internetom pri mladih tako zelo nevarna!

SKLEPANJE NA PODLAGI NEKAJ PRIMEROV

Ko je govor o nevarnosti zasvojenosti z internetom, raziskovalci tega fenomena svoje ugotovitve dostikrat podkrepijo z realnimi primeri, ki so se zgodili, ali pa z rezultati anket, izvedenih na majhnem vzorcu uporabnikov. Te običajno nimajo prave povezave z realnim življenjem. Pred časom je svet obkrožila novica, da je nekdo tako pretiraval z uporabo računalnika, da je pozabil na vse drugo, tudi prehranjevanje in spanje, ter je na koncu umrl pred zaslonom. Vzrok – posledica, pretiravanje uporabe interneta je katastrofično nevarno. Enako velja za trditev, da je igranje nasilnih iger krivo za pokole po ameriških šolah. Ni povezave med temi primeri in milijoni vsakodnevnih uporabnikov interneta. Še več, sklepanje na podlagi redkih primerov lahko vodi v demonizacijo interneta in iger, kar ne bo koristilo, kvečjemu škodovalo. Dejstvo je, da nas moderna, predvsem zahodnjaška družba, sili v pretiravanja. Nekateri to celo poveličujejo, saj se pretiravanje dokaj dobro sklada s potrošniškim vedenjem, ki nam ga želijo na vse kriplje vcepiti. Je morda pretirana sla za kopičenjem materialnih bogastev na eni strani in siljenje vseh drugih po pretiravanju pri nakupovanju s strani prvih (da bi bili še bogatejši), kaj drugačno, kot pretiravanje pri uporabi interneta ali gledanju televizije? Pravzaprav ni. Vse je pretiravanje in predvsem pranje možganov. Skrajni cilj je vzgojiti državljana, ki bo vodljiv kot ovca in bo delal tisto, kar mu zapoveduje elita. Elita se hrani z zasvojenci. Zasvojenci so poslušni!