Dejstvo je, da je vsako pretiravanje, tudi če še ne moremo govoriti o zasvojenosti, škodljivo. Pred časom smo slišali, kako je nekdo umrl pred računalnikom. Ni ga zadela kap zaradi tistega, kar je videl na zaslonu, preprosto je pozabil na spanje, redno prehrano in vse drugo, kar sodi zraven. Podoživljal je svojo virtualno obliko, za katero pa na srečo (ali žalost) ne veljajo naravni zakoni. Pa kaj potem, če je bil tako neumen?
A stvar ni tako nedolžna. Internet je zabaven, je skoraj brez obveznosti, je preprost, idealno skrivališče torej, v katerem se lahko skrijemo pred svetom. Kar nas teži v realnem življenju, za nekaj časa izgine in vsaj nekaj časa se nam to ne zdi zelo pomembno. A težave realnega sveta ne izginejo. Čakajo, da se odklopimo in butnejo na plan z vso svojo močjo. In zahtevajo reševanje.
Tisti trenutek, ko nimamo več moči reševati vsakodnevnih problemov in internet uporabljamo za to, da te probleme potisnemo v ozadje, se ti le še kopičijo. Vse več časa preživimo pred računalniškim zaslonom, kar ima za posledico nezdrav odnos do realnega sveta. Partner ima vsega dovolj, da vas na čevelj in si najde bolj normalnega človeka. V šoli ali službi nazadujemo, pademo na izpitih, šef nas vrže na cesto. Potem gre vse kot po klancu navzdol. »Kamor je šel bik, naj gre še štrik«. Postanemo asocialni, zmanjka nam denarja, pristanemo na cesti. Se takrat zavemo, da je nekaj narobe z načinom življenja?
Morda, ali pa tudi ne. Naj vas potolažim. Ne glede na to, kaj vam govorijo, internet ni droga. Ne povzroča fizične odvisnosti kot heroin. Če že postanete odvisni od interneta, gre za, recimo temu duševno odvisnost, za katero ste krivi sami. In sami se boste morali iz nje izkopati. Je zelo preprosto. Prerežite kabel, ki vodi do stenske vtičnice in vrzite računalnik skozi okno. Odstraniti je treba vzrok odvisnosti!

Marjan Kodelja