Po zdravi kmečki logiki gre zadeva nekako takole. Če se nam zdi vsebina na fotografiji nemogoča, potem verjetno taka tudi je. Če je nekaj videti kot raca, hodi kot raca in gaga kot raca, potem najverjetneje gre za raco. Zanesti se je treba na lastno pamet. Hočete podrobno? Vzemimo fotografijo, na kateri lastnik drži v naročju domačo muco, dolžine prek enega metra. Brez repa, da se razumemo. Verjetnost, da takšna mačka živi, je bolj mala. Iz lastnih izkušenj vemo, da so mačke veliko manjše, vemo pa tudi, da bi takšna mačka tehtala nekaj deset kilogramov in je lastnik ne bi tako lahkotno držal rokah in se smehljal v objektiv.
Če se nam fotografija zdi na prvi pogled verjetna, hkrati pa lahko najdemo veliko podobnih fotografij, potem je velika verjetnost, da fotografija ni ponarejena. Preprosto se ponarejevalcu ne bi splačalo ponarejati. Življenje pa ni vedno tako preprosto. Obstajajo fotografije, ki nam niso sumljive, pa so vseeno ponarejene. Glava znane zvezde, prilepljena na idealno žensko telo. Kdo ne bi verjel, da je zvezdica res takšna? In ne pozabite. So tudi fotografije, ki so sumljive, pa vseeno niso ponarejene! Težava je namreč v tem, da fotografija, ki ni sumljiva, a je ponarejena, manipulira z občutkom za resnico. Dejstvo, ki ga še kako poznajo oblikovalci reklamnih sporočil in, kar je zadnje čase še bolj žgoče, oblikovalci javnega mnenja.
POTVARJANJE POMENA FOTOGRAFIJE
Zgodovina je polna fotografij neznanih letečih predmetov in živih bitij, kot so Jeti, Velika noga, Nessie ... Gre za fotografije, posnete s fotoaparatom, ki niso bile spremenjene z računalnikom. Spremenjen je le njihov pomen. Fotograf na debelo laže, da je v objektiv ujel leteči krožnik, čeprav še kako dobro ve, da je šlo za otroško igračo, obešeno na tanki vrvici. Takšne lažne fotografije je najtežje ovrednotiti, saj bi tudi laboratorijski pregled potrdil, da gre za pravo fotografijo. Edini način je iskanje podrobnosti na fotografiji, ki niso v skladu s tistim, kar fotograf trdi. Ujeti ga je treba na laži! Fotograf na primer trdi, da je fotografijo posnel določenega dne v določenem času, kar se ne sklada s položajem sonca na fotografiji ali znanimi vremenskimi razmerami tistega dne. Znana je tudi na primer fotografija zadetega letala iz prve svetovne vojne, ki je bila šele sedemdeset let pozneje prepoznana kot lažna. Fotografija je preprosto preostra, kar pomeni, da je moral fotograf uporabiti dolg čas osvetlitve. Ko je sedel v drugem letalu, ki se je treslo in zibalo sem ter tja? Dokaz, da je bila fotografija ponarejena, so dobili, ko so našli uporabljeni model letala.
Moč računalniške animacije
Uporaba računalniške animacije dobro deluje pri oblikovanju lažnih scen v filmu – kje pa naj bi posneli dinozavre v naravi? V večini primerov pa (še) ne prevara občinstva, ko želijo računalniško fotografijo prikazati kot pravo. Naša percepcija je preveč občutljiva za majhne podrobnosti v kompoziciji in strukturi površine objekta, še posebej ko gre za računalniško ustvarjeno osebo. Animirano osebo v filmu ali na fotografiji hitro prepoznamo, morda zato ker smo v mladosti veliko gledali risane filme, saj je preveč popolna in ima premalo majhnih podrobnosti. V večini primerov, a ne vedno. Današnji zmogljivi računalniki z ustrezno programsko opremo, ki je ni moč najti na trgovskih policah, so tej nalogi kos. Iz nič lahko v življenje obudijo osebo, ki je popolnoma realna. Pogoj sta le čas in denar. In pa razlog, zakaj bi to naredili!POSEG V FOTOGRAFIJE
Kako pa najti fotografije, ki so bile tako ali drugače spremenjene? Pri njih se osredotočimo na sumljive podrobnosti ali dele fotografije. Iščemo neskladja v motivu fotografije, kar pa vedno ni lahka naloga, še posebej če gre za profesionalno ponarejene fotografije. Takrat pomaga le sreča. Nekje na »podstrešju« najdemo originalno, nespremenjeno fotografijo, in dokaz je na dlani.
Pomaga nam lahko tudi poznavanje procesa fotografiranja – oziroma verige zakonitosti. Korak za korakom v modernem duhu so členi verige izvor svetlobe, objekt fotografiranja, fotoaparat, obdelava fotografije (nekoč razvijanje) in na kocu njen prikaz. Metoda analize verige in s tem ocenjevanje verodostojnosti fotografije sta povezana z iskanjem podrobnosti ali delov fotografij, kjer je videti, da ne veljajo osnovni fizikalni zakoni. V praksi to pomeni preverjanje razmer osvetlitve, ostrina robov, ločljivost fotografije, barvni odtenki, relativno merilo, šum in podobno.
SVETLOBNA NESKLADJA
Najpreprostejši način ponarejanja fotografij je, da na fotografijo prilepimo objekt, ki smo ga izrezali iz druge fotografije. Skoraj nemogoče je, da bi bile v takih primerih svetlobne razmere, torej tudi kot, pod katerim na fotografijo pada svetloba, v na obeh fotografijah enaki. Iščemo torej dele fotografije, ki imajo drugačno osvetlitev (so svetlejši ali temnejši) ali sence objektov drugače padajo (torej je dodan del osvetljen iz druge smeri, kot nosilna fotografija). Najbolj je razlika očitna, če na fotografijo, ki je bila posneta v prostoru z uporabo bliskavice, nalepimo del iz fotografije, posnete zunaj v dobrih svetlobnih razmerah. Drugačne svetlobne razmere vplivajo tudi na razlike v barvah in kontrastu dodanega objekta.
Bolj znan primer spremenjene fotografije, ki so jo »razkrinkali« po svetlobnih značilnostih, je fotografija dela Amerike ob znanem električnem mrku leta 2003. Originalna fotografija ni dovolj dramatično pokazala razlike, ko je elektrika bila in potem, ko je je zmanjkalo, zato je »umetnik« dodatno počrnil del fotografije. Podroben pregled je pokazal, da je bil črni ton na spremenjenem delu bolj črn kot tam, kjer je bila naravna tema (gozdna področja, kjer ni umetne svetlobe). Pa to ni bil edini sum. Navedeno je bilo tudi napačno ime satelita, nikjer prek vse Amerike ni bilo oblakov in zatemnjeno je bilo preveliko območje, torej tudi tam, kjer elektrike ni primanjkovalo.
ZABRISANI ROBOVI
Pri ponarejanju fotografij lahko »umetnik« pozabi na značilnosti fotoaparata. Najpomembnejši učinek, ki nastane pri fotografiranju, je ostrina robov ali, bolje rečeno, njihova zamegljenost, na kar vplivajo lom svetlobe na lečah, gorišče in premikanje objekta fotografiranja. Z računalnikom ustvarjene fotografije ne morejo upoštevati teh zakonitosti, saj so fotografije zaradi tega slabše kakovosti in niso dovolj všečne občinstvu. Torej − fotografije, na katerih imajo objekti zelo ostre robove, v praksi s fotoaparatom ne moremo posneti, torej je fotografija ponarejena.
PERSPEKTIVA
Vsi objekti na fotografiji morajo vsebovati pravi pogled (perspektivo) in geometrijska razmerja. Prikaz tridimenzionalnih objektov na dvodimenzionalni fotografiji narekujejo geometrija pogleda fotoaparata in njegove značilnosti. Iščemo geometrijska neskladja objektov na fotografiji. Dokaj enostavno! Linije, za katere vemo, da so na objektu, vzporedno podaljšamo tako, da se zlijejo v eno samo točko izginotja. Če se vzporedne linije objekta ne sekajo v tej točki, ta ni bil posnet z istim fotoaparatom ali pa njegov pogled ni bil enak (različna mesta, s katerih je bil objekt posnet). Ko objekt dodamo ali izbrišemo s fotografije, običajno nastanejo robovi, ki se ne skladajo z zgornjo ugotovitvijo. Tudi fotografija, posneta v najbolj idealnih razmerah, ima določeno stopnjo zamegljenosti kot posledico lomljenja svetlobe v objektivu. Kopiranje objekta z ene fotografije na drugo povzroči, da so robovi ostrejši na mejah dodanega objekta. Ker je to zelo očitno, lahko s funkcije mehčanja robove popravimo.
Zamegljevanje z računalnikom
Nastanek zamegljenosti (blur) je dobro preučen, kar omogoča izdelavo matematičnega modela, če poznamo konstrukcijske značilnosti fotoaparata. Tudi če teh ne poznamo, lahko matematični model oblikujemo na podlagi meritev posnetih fotografij. Zakaj je to zanimivo? Jasno, možno je s pomočjo računalnika izdelati fotografije, pri kateri je ta značilnost upoštevana.
IZDAJALSKI ŠUM
Večina fotografij vsebuje digitalni šum, ki je posledica nepravilnosti na tipalu fotoaparata ali pa v tehniki stiskanja datoteke (jpeg). Značilnosti šuma spremenjenega dela fotografije se lahko razlikujejo od značilnosti drugi delov. Šum vidimo, če s programom za obdelavo fotografij to povečamo na najvišjo možno vrednost. Pri dodajanju objektov v fotografije »umetnik« običajno zamegli njihove robove, kar zamegli tudi šum in tako povzroči razlike med deli fotografije.
Večina »umetnikov«, ki spreminja fotografije, ve bolj malo ali celo nič o fizikalnih zakonitostih procesa snemanja s fotoaparatom, pa vseeno njihove umetnine prevarajo veliko ljudi, saj so videti realne. Z malce truda je mogoče izdajalske sledi skriti ali vsaj tako zamegliti, da niso očitne na pravi pogled. Preprosta metoda zakrivanja je zmanjšanje ločljivosti, s tem pa tudi kakovosti fotografije. Bolj vešči bodo uporabili možnosti, ki jih na primer ponuja PhotoShop. Načeloma velja, da je lažne fotografije, zlasti če že na prvi pogled niso iz trte izvite in nemogoče, ni tako preprosto odkriti.
Marjan Kodelja, Zoran Banović
