Načinov izdelave lažnih fotografij je več. Fotografijo lahko v celoti »narišemo« na novo, piko za piko, kar je sicer izvedljivo, a bolj teoretično kot praktično. V praksi se zato največkrat uporablja predelava obstoječe fotografije, kjer kakšne dele odstranimo ali predelamo, ali pa izdelava nove fotografije iz več različnih fotografij. V tem primeru z ene fotografije izrežemo del in prestavimo ga na drugo. V vseh primerih potrebujemo ustrezno programsko opremo in povprečno zmogljiv računalnik. Kakovost ponaredka namreč ni odvisna od zmogljivosti uporabnika, ampak od spretnosti »umetnika«.
NEKAJ OSNOV
Sliko v digitalni obliki, kar fotografija seveda je, opisuje mreža pik. Vsaka pika je opisana s številko, ki opisuje svetlost te pike. Z osmimi biti opišemo števila na lestvici od 0 do 255 – ničla pomeni, da je pika črna (čisto temna), 255 pa, da je bela (najsvetlejša). Vmes so odtenki sivin. Barvna slika je kombinacija rdeče, zelene in modre (RGB) slike, vsaka od teh barv pa je tudi opisana z lestvico svetlosti. Pri barvni sliki v formatu RGB vsako piko opisuje torej 24 bitov (po osem za vsako osnovno barvo), kar skupaj da tistih 17 milijonov barv, ki jih je moč prikazati.
Ker je slika zgolj mreža števil, bi si bilo moč zamisliti, da lahko dober umetnik fotografijo tudi »nariše«. In to takšno, kot bi jo »zajelo« tipalo fotoaparata. A je to malo verjetno! Kombinacij je preprosto preveč. Fotografija klasične velikosti (10 x 15 cm) ima približno 2 milijona pik, in če je vsaka od njih opisana s 24 biti ... Zmnožite eno in drugo in videli boste, da gre za ogromno število. A to še ni vse. Leonardo da Vinci, na primer, je bil izredno vešč slikar s posluhom za senčenje, strukturo, tone in barve. S tem je slikam vdahnil veliko stopnjo realizma. Njegove slike pa kljub velikemu talentu in znanju niso enake fotografijam. In enako težavo z realizmom naletimo tudi pri umetni izdelavi fotografije. Tudi tu je realizem največja težava. Zaenkrat.
Obstajajo namreč programi za 3D-grafiko kjer lahko izdelamo mrežni model objekta, določimo, kako bo osvetljen, računalnik pa prek postopka izrisa (pogovorno: rendering) izriše objekt tako, da je pravilno osenčen ter pravih barv in tonov. Še višjo stopnjo realizma dosežemo s pomočjo programa, ki objekt »osvetli« z večjim številom žarkov ter upošteva fizikalne zakonitosti interakcije med svetlobo in objektom − odboj, lom, prepustnost svetlobe, razpršitev in absorpcijo. Tako lahko dobimo sliko, ki je zelo blizu realni. A na srečo (ali žalost) domači računalniki tega še ne zmorejo, pa tudi programska oprema je tako draga, da si je ne moremo privoščiti.
LAŽIRANJE FOTOGRAFIJ
Iz zapisanega je jasno, da se »risanja« fotografije ne moremo kar tako lotiti. Lahko pa se lotimo spreminjanja obstoječih. In to z domačimi računalniki in preprosto dosegljivo programsko opremo.
Lažna fotografija je tista, ki prikazuje nekaj, česar v resnici ni. Pri tem lahko uporabimo laboratorijske metode ali pa »kreativno« fotografiramo.
Primer »kreativnega« fotografiranja je znana fotografija škotske pošasti Nessie iz leta 1934. Posneta je bila s fotoaparatom, tako da je jasno, da ni bila »narisana«. A šele pol stoletja kasneje je bilo dokazano, da na fotografiji ni pošast iz mesa in krvi, temveč doma narejen model. Malce nejasna fotografija, dober model in nekateri so verjeli – bistvo je v laži oziroma zatrjevanju, da je na fotografiji nekaj drugega kot v resnici.
Spreminjanje vsebine pa pomenil, da fotografiji nekaj dodamo ali odvzamemo. Lep primer je znana ruska zgodba, opisana na začetku, ko so z zgodovinske fotografije postopoma odstranjevali revolucionarje, ki so padli v Stalinovo nemilost.
Kakšen tak primer bi lahko našli tudi v naši polpretekli zgodovini. Digitalna doba je proces tako poenostavila, da lahko to počne bolj ali manj uspešno vsak od nas. Dober primer so recimo lepotice, ki nas zapeljivo gledajo iz revij in s spletnih strani. Tam so videti tako popolne, da že to dejstvo samo po sebi sproži sum o avtentičnosti – nobene gubice, znamenja, mozolja, ogrca, celulita ali česa podobnega. Povsem jasno je, da takšne osebe v realnosti ni …
Dobre vile
Fotografija je že davno izgubila nedolžnost, vsaj kar zadeva manipuliranje z njo. Že portret ameriškega predsednika Lincolna iz leta 1860 je ponaredek, saj so njegovo glavo nalepili na telo nekega drugega ameriškega politika. V prvi in drugi svetovni vojni so se na primer popravljale fotografije letalskih dvobojev, pa tudi uspehov na frontah. A fotomontaža ni bila le politične narave. Razvpite so recimo fotografije, objavljene med letoma 1917 in 1929, kjer sta dve deklici trdili, da sta posneli majhne leteče vile. Nadnaravna bitja torej. Pa kaj še! Vile so bile iz kartona. Ali pa duh gospe Brown iz leta 1936, ki so jo naredili tako, da so sestavili dve fotografiji.
Digitalna doba je izdelavo fotomontaž dvignila v višave. Izdelava je hitra, poceni, v sodobnem času pa se očitno ljudje več ne jezijo kaj dosti, če fotografija ni resnična. Posebej v rumenem tisku je tako. Članek brez fotografije ne zaleže veliko. Leta 2005, na primer, se je veliko govorilo o romanci med Bradom Pittom in Angelino Jolie. A fotografskega dokaza ni bilo. Kaj bi se trudili? Tabloid Sun je vzel Bradovo fotografijo, posneto na Jamajki leta 2005, in fotografijo Angeline iz leta 2004 (posneto v Virginiji) ter ju združil v fotografijo srečnega para na plaži. In so dobili bombastično naslovnico, kar pomeni, da je bila »fotografija« dovolj realistična, da na prvi površni pogled ni bilo mogoče zaznati, da je ponarejena. Malce so jim sicer zagodle sence, tako da je vse skupaj padlo v vodo, a vendarle.
Kaj vse je mogoče storiti, so (namenoma) prikazali s fotomontažo rokovanja Saddama Huseina in Billa Clintona pred Belo hišo. Uporabili so tri fotografije: fotografijo Bele hiše, ki so jo nekoliko zameglili in uporabili za ozadje, Saddama in Clintona pa so izrezali iz dveh fotografij, ko se ta rokujete z nekom tretjim, ter ju nalepili na ozadje. Potrudili so se tudi s pravilno namestitvijo govorniških odrov pred njima in poskrbeli, da so bili vsi elementi pravilno osvetljeni. Zelo realističen ponaredek.
| Kaj vse se da storiti s pravim orodjem in veliko domišljije, si lahko ogledata ne spletni strani www.worth100.com. |
Marjan Kodelja, Zoran Banović
