Nekoč so se poroke, tudi v Evropi, sklepale vnaprej, in to tako, da bodoča zakonca drug drugega pred samo ceremonijo niti videla nista. Takšne dogovore so sklepali zaradi političnih ali ekonomskih razlogov. A mladoporočenci so največkrat le hoteli vedeti, kaj jih čaka. In če so imeli dovolj denarja, so najeli slikarja, da je izdelal njihov portret, ki so si jih nato izmenjali, da so vsaj približno vedeli, kakšna bo njihova »boljša polovica«. In če je bil slikar dober, je lahko portretiranca prikazal precej lepšega, višjega, bolj suhega, mlajšega, starejšega … kot je bil v resnici. Slikarje, predvsem portretiste, bi lahko šteli za začetnike izdelave lažnih slik.

STALIN KOT »UMETNIŠKI FOTOGRAF«

In nato se je pojavila fotografija. Ta je sicer res zmanjšala možnosti manipulacije, še zdaleč pa jih ni odpravila. Spreten fotograf je lahko v laboratoriju fotografije še kako predeloval. Iz debelega je sicer težko naredil suhljato, lahko pa je odpravil marsikatero »nepravilnost«. Ta je bila lahko le v obliki kakšnega grdega mozolja, lahko pa je šlo tudi za dodajanje ali odstranjevanje oseb. Iz zgodovine poznamo kar nekaj primerov predelave fotografij, posebej v politične namene. Verjetno najbolj znan manipulator je bil Stalin. Ta je metodo potvarjanja fotografij uporabljal tako pogosto, da zgodovinarji pravijo, da lahko preko opazovanja sprememb na fotografijah vidimo skoraj celotno zgodovino dogajanja v Sovjetski zvezi za časa Stalina. Verjetno najbolj znan primer je fotografija Stalina z Antipovom, Kirovim in Švernikom iz leta 1926. Leta 1940 s fotografije najprej izgine Antipov, leta 1949 pa še Švernik.

IN TEHNOLOGIJA JE ŠLA NAPREJ ...

Najprej smo dobili vse boljšo opremo za fotolaboratorije, nato pa so se pojavili računalniki, ki so področje fotografije postavili skorajda na glavo. Računalniška tehnologija nam je postregla z orodji, ki so tako poceni, da si jih lahko privošči vsak, hkrati pa so tudi tako enostavna, da jih lahko uporablja vsak otrok. Z njimi lahko posežemo v fotografije do te mere, da jih skoraj popolnoma predelamo.
Dokler to delamo za zabavo ali le zabrišemo kak že mozolj ali lepotno piko, je vse v redu. Povsem drugače pa je, če se spreminjanje fotografij uporabi za potvarjanje resnega dogajanja. Če na primer preveč zagret novinar s pomočjo lažne fotografije dokazuje, da je bila oseba njegove zgodbe na določenem kraju, če s pomočjo predelanih fotografij dokazuje, da se je zgodilo kriminalno dejanje, četudi ga ni bilo, če vlada upraviči svoja vojaška dejanja na osnovi ponarejenih posnetkov … V takšnih primerih je potvarjanje fotografij vse prej kot nedolžna zabava ali nadomestek obiska kozmetičarke.

JE PRISTNA ALI NI?

Prav zaradi odličnih orodij za »retuširanje« in njihove enostavnosti, je postalo zadnje čase izredno pomembno področje odkrivanja ponaredkov. Žal popolnih metod, ki bi z matematično natančnostjo ugotovile ali gre pri fotografiji za ponaredek, še ni (se pa razvijajo), zato nam pri ugotavljanju pristnosti ostane le – zdrav razum. A tudi ta, če imamo na primer opravka z majhno fotografijo slabše ločljivosti v dnevnem časopisu, odpove. Na majhnih fotografijah, ki niso v digitalni obliki, ampak na papirju, je skoraj nemogoče odkriti, ali gre za ponaredek.

Marjan Kodelja