Če je še nedolgo tega veljalo, da je televizija ena od glavnih potencialnih »nevarnosti« za mladino, nas najnovejši podatki opozarjajo, da je raba interneta že prehitela gledanje televizije. Prvi korak, ki ga lahko storimo, je nedvomno omejevanje uporabe – torej časa, ko dovolimo dostop do interneta. Marsikaj se dogaja, še preden pridemo starši domov. Neredko pa se zgodi, da gremo starši zaradi obveznosti v posteljo celo prej kot mladina. Da je zadeva vredna razmisleka, priča tudi dejstvo, da tudi Microsoft razmišlja in napoveduje možnost časovne omejitve dnevne uporabe igralnih konzol. Uporabo interneta lahko omejimo na različne načine. Strokovnjaki odsvetujejo namestitev računalnika v »osebne« prostore otroka, saj tako tudi starši izgubljajo občutek za čas, ki ga mladina dejansko preživi pred računalnikom (tudi večerne ure). Sam vseeno prisegam na to, da ima otrok svoj računalnik, saj tako dovolim več računalniške svobode (tudi za napake na ravni uporabe oziroma sistema), s čimer se otrok lahko bistveno več nauči – jasno pa je, da potrebuje v tem primeru še več nadzora, kot bi ga bilo treba sicer. Poleg tega manj izkušeni družinski člani ne morejo nehote izbrisati ali omogočiti izgubo dragocenih podatkov (npr. elektronski certifikati ...), ki bi omogočili zlorabo podatkov, shranjenih na trdem disku.
KAKO ZA ZAČETEK OMEJITI UPORABO
V našem domačem primeru je prvi korak omejevanja izveden kar z usmerjevalnikom. Glede na to, da imam za potrebe domačega omrežja uporabljeno Linuxovo distribucijo ClarkConnect (www.clarkconnect.com), s tem nimam težav. V enem od programskih modulov lahko nastavim čas oziroma urnik, ko je dostop do interneta o(ne)mogočen. Za vsakega uporabnika (natančneje, IP-naslov računalnika) je moč določiti urnik, ko je povezava do interneta omogočena. Mimogrede lahko omejimo še pasovno širino (hitrost prenosa podatkov), ki jo dovoljujemo posameznemu uporabniku. Tako se najlaže izognemo pregovarjanju v smislu »samo še pet minut« ali »pa saj sem šele pol ure na netu« ... Ker je omejitev vezana na IP-naslov računalnika, moramo v računalniku, ki ga želimo omejiti, preprečiti možnost spreminjanja IP-naslova, saj tudi mladina »ni od muh« ...
Uporabimo več tehnik
Zavedati se moramo, da tudi najrazličnejši tipi blokad neželenih vsebin niso vsemogočni, saj je mogoče sistem tudi prelisičiti (npr. popačenke). Zato je smiselno, da uporabimo več tehnik, ki dajo boljši učinek.
Včasih pa je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov treba dovoliti dostop do spleta tudi zunaj vnaprej določenega urnika. V takšnem primeru se prek spletnega brskalnika kot administrator oddaljeno prijavimo na usmerjevalnik in spremenimo urnik.
Pogosto želijo starši poleg dostopa do interneta omejiti tudi prekomerno uporabo računalnika, predvsem igranja iger. Ena od lažjih možnosti je »zaklepanje« z USB-ključem. Glede na potrebe so mogoče različne možnosti. Ena od njih je uporaba programa USB System Lock (http://sourceforge.net/projects/usl/), ki ves čas preverja prisotnost USB-ključka. Če tega ni ali pa na njem ni ustrezne datoteke (key.usb), bo dostop do računalnika onemogočen. Da bo tovrstno početje učinkovalo, je treba poskrbeti za dvoje. Ključek pod nobenim pogojem ne sme dobiti svojega dvojnika (kopije). Poskrbeti pa je treba tudi, da so nastavitve v BIOS-u računalnika takšne, da ni mogoč zagon z izmenljivega medija (npr. USB-ključek, CD ...), s čimer bi bilo lahko onemogočili zagon programa, ki skrbi za nadzor nad sistemom.
Ne podcenjujte svojih otrok!
To je prvo pravilo. Če nečesa ne bo znal sam, bo nedvomno našel podjetnega sošolca, ki to obvlada. Glede gesla pa − ste prepričani, da ga vaš otrok ne pozna?
BLOKIRANJE IN FILTRIRANJE
Prvi korak, ki ga starši najlažje naredimo, je blokada spletnih strani. Načelno lahko blokiramo določene spletne strani že v usmerjevalniku (za vse uporabnike), vendar je takšno početje večinoma neuspešno, podobno kot bi ob poplavi odstranjevali pritekajočo vodo s kavno žličko – strani je preprosto preveč. Zato pogosto uporabljamo najrazličnejše filtre, ki jih povežemo s spletnim brskalnikom. Filtri na podlagi določenih pogojev onemogočajo ogled spletnih strani, ki jih želimo onemogočiti. Načeloma lahko omejujemo na ravni končnega uporabnika (PC-based - end user filters) ali pa v omrežju (server-based filtering).
Že sam Internet Explorer ponuja eno od možnosti za omejevanje. Nastavitve lahko najdemo pod Tools–Internet Options–Content Advisor. Natančnejša navodila, kako ukrojimo sistem po meri za npr. različico IE6 najdete na spletni strani www.microsoft.com/windows/ie/ie6/using/howto/security/contentadv/config..... Preprosto bi mehanizem blokiranja lahko razložili kot sistem vrednotenja »problematičnosti«, ki na podlagi primerjave med nastavljenim nivojem in razvrstitvijo (rangiranjem) strani omogoča odločitev o (ne)primernosti vsebine. Med nastavitvami so tudi tiste za sisteme razvrščanja. Eden od njih je ICRA (Internet Content Rating Association), ki je postal del neprofitne organizacije Family Online Safety Institute, ki skrbi za varnejšo uporabo interneta. Drug znan sistem je SafeSurf, ki spletne vsebine razvrsti na 12 kategorij.
Omejitve držav
Nekatere države − pa ne mislimo na Kitajsko, Iran in druge, ki glede na omejevanje dostopa v internet veljajo za »čudne« države − gredo korak dlje. Avstralska vlada razmišlja, da bi od ponudnikov dostopa v internet zahtevala blokado dostopa do strani (blokada bi veljala za gospodinjstva in šole), ki bi jih uvrstila na seznam neprimernih. Predvsem gre za strani s pornografijo ali pretiranim nasiljem.
Na spletni strani www.icra.org najdemo brezplačni filter ICRAPlus, ki deluje od različice Windows 98 navzgor (pogojno tudi z Windows 95). Program spremlja ves dohodni promet iz spleta in ga »shranjuje« v pomnilniku. Sistem filtrov, ki jih želimo uporabiti, zajema informacije in jih pošilja centralni enoti, ta pa pošilja odgovor na podlagi oznak ICRA. Preprosto pa bi lahko ICRAPlus označili kot zastopniški (proxy) strežnik, ki deluje v lokalnem računalniku, pravila za prepuščanje prometa pa določa uporabnik (starši) glede na svoje želje. Pri vseh omejitvah sklepamo kompromis glede na uporabnost in želeno stopnjo varnosti oziroma omejevanja. Po namestitvi ICRAPlus so se pojavile »težave« z odjemalcem za storitev DynDNS oziroma osveževanjem protivirusnega programa, dokler ni bila izvedena prijava v brskalniku (Internet Explorer). Če želimo filter ICRAPlus deaktivirati ali odstraniti, je treba poznati privzeto geslo.
Ko govorimo o filtrih, je prav, da opozorimo tudi na Družinski filter, ki ga najdemo na spletni strani Najdi.si (www.najdi.si/help/famfilter.html). Namenjen je uporabnikom spletnih brskalnikov Internet Explorer 5.5 ali novejših. Okrnjena različica pa je na voljo tudi za druge spletne brskalnike (npr. Mozilla) – žal okrnjenost pomeni, da je dostop omejen (ni prikazan pri rezultatih) le na strani, do katerih želi uporabnik dostopati prek iskalnika Najdi.si. Z Družinskim filtrom lahko preprečimo uporabo neprimernih vsebin, ki so objavljene v svetovnem spletu. Filter si zasluži pohvalo, morebitne napačne »zadetke« pa lahko uporabnik tudi prijavi. Všeč mi je tudi možnost deaktiviranja filtra prek gesla oziroma ključa. Deaktiviranje s ključem pomeni, da mora uporabnik posredovati ime, priimek, naslov e-pošte, EMŠO ter unikatno kodo odgovorni osebi na Najdi.si.
Zaradi preprostosti in učinkovitosti mi je zelo všeč program Naomi (www.naomifilter.org/index.html). Deluje precej brezkompromisno, saj se na primer že ob sumljivem iskalnem pogoju spletni brskalnik preprosto zapre. Pohvale vredno je, da lahko program deluje neopazno (možnost Icon off) ter da lahko z njegovo pomočjo blokiramo tudi promet P2P. Nekoliko »zoprno« je le, da program prehitro ukrepa tudi ob besedah, ki imajo lahko več pomenov, kot npr. sex (lahko tudi spol), XXX (lahko tudi akcijski film Triple X z Vinom Dieslom) ... Pač po načelu bolje zapreti kakšno stran preveč kot premalo. Na morebitno prijazno sporočilo o razlogu za zaprtje okna brskalnika pa so razvijalci preprosto »pozabili«.
Donkihotstvo ali kaj več?
Včasih se zdi, da internet kot navidezni svet postaja čedalje resničnejši in ima vse večji vpliv na vsakogar izmed nas. Dejstvo je, da lahko v njem najdemo precej koristnih informacij in najrazličnejših oblik zabave. Kot oče osnovnošolskih otrok ugotavljam, da se otroci s pomočjo informacij v spletu hitreje učijo in jih s pridom izkoriščajo. Uporabljajo spletne informacije, ki jih (včasih) le nekoliko preuredijo in, odvisno od spretnosti posameznika, smiselno združijo – in že imajo šolski referat. Po informacijah iz prve roke (učitelj razrednega pouka) je že prava redkost referat, ki je napisan s pomočjo literature in napisan »na roke«. Otrok in mladostnik pa lahko prek spleta pride tudi do drugačnih informacij. Da ne bo pomote, osebno me ne moti, če najstnik v spletu vidi golo žensko oprsje, zadnjico ali mednožje. Da poiščemo slike ali video posnetke, ki pokažejo še kaj več, pa ne potrebujemo prav veliko domišljije in znanja. Načelno tudi v tem primeru nimam prevelikih zadržkov, saj je dejstvo, da lahko naša »mularija« vidi marsikatero »vročo sceno« včasih tudi po TV- programih, in to v terminih, ki se pojmujejo kot zmerni. Skrbijo pa me prikaz nasilja, napovedi umorov, ki se na koncu celo uresničijo, pozivi k najrazličnejšim oblikam nestrpnosti ter različne oblike spolnih odklonov .... S »prebavljanjem« tovrstne problematike imamo težave pogosto celo odrasli, kaj šele mladi, ki si svojo sliko ter odnos do sveta in ljudi šele oblikujejo.
(SKORAJ) VSE V ENEM
V navedenih primerih smo bili priča bolj ali manj uspešnim in restriktivnim blokadam neželenega prometa. Načeloma nam lahko določene vsebine zaradi različnih razlogov tudi »uidejo«, vendar je prav, da to vemo in v takšnem primeru pravilno reagiramo. Če domači usmerjevalnik omogoča povezavo z namensko programsko opremo za zajem – na primer brezplačna programa Ntop (www.openxtra.co.uk/freestuff/ntop-xtra.php) ali NetFlow, ki jih lahko uporabimo tudi za Linksysove usmerjevalnike (www.dd-wrt.com/dd-wrtv2/rflow.php). Največja slabost takšne rešitve je potreba po aktivnem računalniku, ki skrbi za »obdelavo« prometa.
Za celostno obdelavo je zanimiv K9 Web Protection is (www1.k9webprotection.com/), ki je za domačo uporabo brezplačen (brezplačna registracija). Dobrodošlo je, da program dobro deluje že s privzetimi nastavitvami, do katerih dostopamo v Setupu. O primernosti vsebin se lahko uporabnik odloča na podlagi laičnih kriterijev, kot je starost. Starši lahko izbirajo med kategorijami mlajši od 10 let, 10 do 13 let, starost 14 do 18 let, starejši od 18 let. Program omogoča tudi popolno prepuščanje vsega prometa, ki pa se vseeno beleži. Natančnejši pogled (Show details) pri posamezni kategoriji pokaže, katere kategorije so onemogočene (mlajši več omejitev, starejši manj). Zanimiv je pogled v kategorijo najmlajših (High), kjer se pravzaprav marsikdo šele zave vseh nevarnosti (pornografija, alkohol, tobak, droge, hazard, nasilje, orožje ...). Druga zanimiva možnost je prej omenjeno časovno omejevanje dostopa (Time Restrictions), ki omogoča hitro izdelavo urnika, ko je omogočana uporaba spletnega brskalnika. Če želimo brskalnik uporabljati zunaj urnika moramo vnesti geslo, ki nam za določen čas dovoli uporabo spletnega brskalnika. Poleg generiranja lastnih pravil in urnikov lahko uporabnik določa tudi strani, ki so izjeme (Web Site Exceptions) – to so strani, ki so vedno blokirane ali pa vedno dovoljene. Po želji lahko ustvarimo seznam »prepovedanih« besed ... Program odlikuje možnost pregleda prometa (View Internet Activity). S slednjim lahko hitro ugotovimo, kakšne so bile dovoljene in nedovoljene aktivnosti uporabnikov brskalnik, razberemo, katere vsebine je napačno razporedil in v kateri smeri se je treba na določene dogodke odzvati.
PA SAJ NE MUČI SAMO MENE ...
Že večkrat je bilo povedano, da vir potencialnih težav niso samo spletne strani. V praksi se je izkazalo, da so lahko nevarne tudi druge storitve (npr. različni tipi klepetalnic). Da se izognemo morebitnim težavam (in povečamo varnost), lahko za začetek v usmerjevalniku omejimo uporabo vseh storitev, za katere sodimo, da jih ne potrebujemo – če se bo pri uporabi izkazalo, da določeno storitev potrebujemo, jo lahko na podlagi argumentov brez težav odpremo pozneje. Za tovrstno početje moramo poznati mehanizem delovanja posamezne storitve, kar lahko povzroča težavo. Pomagamo si lahko z različnimi pripomočki (npr. wireshark, Antiy Ports ...) tako, da aktiviramo storitev, ki jo želimo onemogočiti, in opazujemo, katera TCP/IP-vrata aplikacija uporablja. Ko uporabo teh vrat onemogočimo, storitev ponovno poskusimo aktivirati. Postopek ponavljamo, dokler nismo uspešni.
Vsak pa prej ali pozneje ugotovi, da na svetu in v spletu ni sam s svojimi težavami. Podobne težave, kot jih imate vi, ima skoraj gotovo še kdo drug. Pogosto lahko najdemo skupaj z odgovorom tudi že rešitev, ki jo potrebujemo. Vseeno pa ne pozabite, da je tudi internet svet, na katerega je treba otroka pripraviti, zato ga ni čez dober pogovor, ki otroka pripravi na morebitne nevarnosti, tako da bo ob morebitnem stiku z njimi nanje že pripravljen, tako bo možnost za pravilno ukrepanje večja
Objavljeno: Moj mikro, februar 2008 | Marko Koblar
