Najočitnejši primer kršenja avtorskih pravic je objava posnetka televizijske oddaje, ne glede na to,ali je bila ta predvajana na nacionalni ali komercialnih televizijah. Verjetno veste, kam merim. Na oddaje njihove lastne produkcije, kjer se je zgodil kak »smešen dogodek« ali »neprimerno vedenje«, potem pa so jih televizijske hiše cenzurirale in jih predelane objavili na svojih spletnih straneh. Ni prav, da so to storili, a kaj hočemo, takšno je življenje. Vsak zasebno posnet video televizijskih programov, ki je nato objavljen v spletu, pomeni kršenje avtorskih pravic.
Severinino avtorsko delo
Pred dvema letoma je po spletu krožil privatni posnetek Severine, kjer je bila »na kolenih«. Ker je gospodična vedela, da zaradi svojega statusa javne osebe na sodišču ne bo zmagala s tezo vdora v njeno zasebnost, je poskušala s trditvijo, da je posnetek njeno avtorsko delo. Saj je tudi bilo, a sodišče ji ni pritrdilo!
Še huje je, da podobno velja za posnetke, ki ste jih posneli na glasbenem koncertu ali športnih dogodkih, kjer je običajno jasno povedano, da snemanje ni dovoljeno – ne glede na kakovost posnetka. Z drugimi besedami to velja tudi za posnetke, narejene z mobilnim telefonom ali kompaktnim fotoaparatom. Podobno velja za nekatere druge javne prostore, kjer je snemanje prepovedano (muzeji, galerije itd). Če tak posnetek objavite in če nosilec avtorskih pravic zahteva sodno varstvo, mu bo zelo verjetno uspelo. V najboljšem primeru bo treba posnetek umakniti, če pa bo tožeči ocenil, da imate veliko pod palcem, bo zelo verjetno želel izterjati še kakšno odškodnino. Ali mu bo uspelo in kolikšna bo odškodnina, je odvisno od primera do primera, zadnjo besedo pa lahko imajo ustrezna sodišča. Da bi se kaj takega zgodilo v Sloveniji, je malo verjetno.
V tujini pa je zelo drugače. Spletna storitev Youtube je priljubljena, zato od dobi oglaševanja kar nekaj denarja. Dejstvo je tudi, da je na tej strani objavljeno veliko video posnetkov, kjer so avtorske pravice sporne. Legendarne so težave s televizijo NBC in glasbenimi založbami. Z družbo NBC so se dogovorili (beri: dali so jim delež pogače), pred vrati naj bi bil podoben dogovor s CBS-om, z družbo Viavom pa niso našli skupnega jezika. Ta zdaj zahteva umaknitev prek 100 tisoč posnetkov (ogledov teh vsebin naj bi bilo čez milijardo), kjer je jasno, da so oni lastniki avtorskih pravic (Daily Show, South Park, BET in druge njihove vsebine).
Bistvena težava je v naravi omenjene storitve. Ta nima nadzornega mehanizma, čeprav obljublja izdelavo posebnega programa, s pomočjo katerega bi onemogočal objavo neavtoriziranih vsebin. Uporabniki naložijo tisto, kar se jim zdi zanimivo, sami pa seveda ne vedo (kdo pa bere suhoparne zakone), da s tem kršijo avtorske pravice. Če pa že vedo, jim je tudi vseeno, saj se ne bojijo posledic.
Nevidni vodni žig
Predlog, kako hitro določiti, ali gre za lasno oziroma ukradeno vsebino, je inovacija tako imenovanega nevidnega vodnega žiga. Podjetje Digimarc predlaga, da bi televizijske hiše ali filmski studii vsebine, ki jih želijo predvajati, nekoliko spremenili. Bistveni del vsebine (video posnetka) bi popačili tako, da bi spremenili njegovo obliko, barve ali svetilnost. Šlo bi za minimalne spremembe, ki jih gledalci ne bi opazili. Razlike med originalno in predelano vsebino bi zagotovila digitalna koda, s pomočjo katere bi lahko določili čas in kraj predvajanja, s tem pa tudi nosilca avtorskih pravic. Ta način »zaščite« pa ni namenjen prepovedi oddajanja vsebin, temveč avtorjem preprosto zagotoviti pravično razdelitev dobička. Ko bi uporabnik zahteval ogled take vsebine, bi mehanizem v ozadju ugotovil, kdo je avtor, nato pa skupaj z videom predvajal le njegove oglase.
Marjan Kodelja, Zoran Banović
