Pravila igre video nadzora so določena v zakonu o varstvu osebnih podatkov. »Oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja video nadzor, mora o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor.« In tako naprej v podrobnosti…
Mnenja o tem, ali je video nadzor pozitiven ali negativen, so močno deljena. Eni zagovarjajo tezo, da že sama prisotnost kamer v dokaj veliki meri preprečuje kršenje pravil. »Vem, da me kamera snema, ergo bom za vsak primer pazil, kaj počnem.« Spet drugi pa pravijo, da že obstoj video kamer pomeni vdor v zasebnost posameznikov in njegovo svobodo. Pregovarjanje nikogar ne zanima. Preprosto smo se sprijaznili s tem, da so kamere del našega vsakdana in ne premišljujemo o možnih zlorabah. Potem pa se čudimo, kako se posnetki preoblačenja »dobrih mačk« znajdejo v spletu. Je to sploh čudno? Kdo rokuje s kamerami v trgovini ali podjetju? Morda varnostniki! In kaj jim poleg etike in morale preprečuje, da kakšne zanimivosti ne bi najprej posneli za lastni fetiš in naslajanje, ko pa se ga naveličajo, ga objavijo še v spletu? Pravila so jasna in zagotovo bi tak zaposleni takoj izgubil službo, če bi mu »krajo« posnetka dokazali. Kljub vsemu smo krvavi pod kožo in tudi takšne posnetke je moč najti v spletu.
Je za podjetje video nadzor nujen ali zgolj statusni simbol? Zakonsko je tudi to področje dobro urejeno, vprašanje je le, ali se zakon vedno spoštuje.
»Za reševanje družbenih težav ne bi smeli uporabljati tehničnih sredstev.«
Thomas R. Stephenson
»Javni in zasebni sektor lahko izvajata video nadzor dostopa v njihove uradne službene oziroma poslovne prostore, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih.« In. »Odločitev o uvedbi video nadzora dostopa v uradne oziroma poslovne prostore mora biti pisna, v njej pa morajo biti obrazloženi tudi razlogi za uvedbo nadzora.«
Do konflikta lahko pride, ko je poslovni prostor v stanovanjskih objektih. Zakon pravi. »Video nadzor se lahko izvaja le na takšen način, da se ne more izvajati niti snemanje notranjosti stanovanjskih stavb, ki nimajo vpliva na dostop do njihovih poslovnih prostorov, niti snemanje vhodov v stanovanja«. Smatrava, da se morajo tega držati tudi vsi posamezniki, ki varujejo svoje premoženje. Z drugimi besedami, snemajo lahko le svojo lastnino in niti ped tuje zemlje. Še nekaj je zelo pomembno. Posnetki nadzornih sistemov razkrivajo osebne podatke oseb, ki so na njih. Te je treba varno hraniti, največ eno leto, če zakon ne določa drugače.
Toliko glede zunanjosti. Kaj pa notranjost poslovnega prostora? »Izvajanje video nadzora znotraj poslovnega prostora se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali varovanja tajnih podatkov in poslovnih skrivnosti, tega namena pa ni moč doseči z milejšimi sredstvi.« Seveda ne smemo zanemariti naslednjega: »Prepovedano je izvajati video nadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih.«
Vprašanje je torej, ali se tega vsi držijo. Sprehodite se po mestu in se prepričajte, kako je s tem. Morda pa so videokamere nameščene tudi na neprimernih mestih, ker je tako najenostavnejše in najceneje. Problem ni v zakonu, temveč v nadzoru njegovega spoštovanja. Ali drugače: inšpektorjev je občutno premalo!
Marjan Kodelja, Zoran Banović
