Pravica do zasebnosti je temeljna človekova pravica, zaščitena s Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah in zapisana v 35. členu naše ustave: »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.« Kratko in jedrnato! Toda kaj to pomeni v praksi? Stvar razumevanja, pri čemer pa ima posebno vlogo še en člen ustave, in sicer 39.: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Kdaj sta si člena v nasprotju? Zelo težavno vprašanje, na katero bova poskušala odgovoriti kar se da razumljivo!
»Nikogar ne smemo nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.« vir: Splošna deklaracija o človekovih pravicah, OZN, 1948.
KOLIKOR FILOZOFOV, TOLIKO DEFINICIJ!
Logično bi bilo, da bi bila ena sama definicija zasebnosti. Pa je ni! V človekovi zgodovini so bili različni pogledi na zasebnost posameznika in tudi danes imamo na voljo več definicij. Vsak gleda na svojo zasebnost drugače, pri čemer je treba upoštevati zakonske, politične in sociološke vidike. Religija ima svoj vpliv, prav tako navade. Večini od nas je samoumevno, da imamo pri sebi osebno izkaznico. Angleži pa so zagnali vik in krik, ko so jih hoteli uvesti. Takih primerov je v svetu še nešteto. Zagotovo pa se je veliko spremenilo po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku. Varnost in zasebnost! Smo pripravljeni izgubiti delček zasebnosti za večjo varnost? Stvar pogleda!
Nove definicije zasebnosti se med seboj razlikujejo. V glavnem pa jim je skupno to, da temeljijo na pravici »biti sam«, torej brez nadzora, in pravici, da se sami odločamo, katere informacije o sebi želimo razkriti in v kakšni okoliščinah. Torej moramo imeti pravico biti obveščeni o tem, kje in kateri podatki se o nas zbirajo in te brez ovir pregledovati, popravljati ali celo izbrisati. Je to sploh mogoče danes in v okviru spleta?
OSEBNI POSNETKI
Na presojo dopustnosti posegov v zasebnost posameznika vpliva način podajanja informacij. Pisanje pomeni manjši vdor v osebo področje posameznika kot pa slikovno podajanje informacij. Največji vdor pa pomeni predvajanje video posnetkov!
Kje na področje zasebnosti vdirajo video posnetki, ki jih uporabniki objavljajo v spletu? Zalo preprosto! Če je na posnetku le oseba, ki je video posnela, torej objavljamo neumnosti, ki jih sami počnemo, težav ni. Te se pojavijo, če objavimo posnetek, v katerem v vlogi glavnega igralca igra nekdo, ki nam ni dal dovoljenja za objavo. Zavedati se morate, da lahko s »skrito kamero« nehote izdate osebne podatke, ki so zaščiteni z zakoni. Zelo na grobo: gre za zasebnost, ki se nanaša na občutljivo obnašanje, kot so na primer: spolne navade, politično prepričanje, versko prepričanje in podobno. Je to zaščiteno povsod, tako v zasebnem in javnem prostoru? Za vse? Za čisto običajne smrtnike in tudi tako imenovane javne osebe? Kdo pa te sploh so in kako jih definirati? Pa smo spet v motnih vodah!
PRELAGANJE ODGOVORNOSTI?
Ponudniki storitve objave »domačih posnetkov« sami sebe ščitijo tako, da med pogoje uporabe vpišejo pravila igre. S tem so zadostili zakonskim pogojem in se distancirali od morebitne odgovornosti za vsebino, ki jo člani naložijo. Primer:
Članom in uporabnikom v okviru storitev Mojvideo.com ni dovoljeno pošiljanje, predvajanje, nalaganje, povezovanje ali nakazovanje spolno napadalnih, pornografskih, žaljivih, nasilnih, grozilnih, rasističnih, netočnih, nelegalnih in drugače etično spornih vsebin oziroma vsebin, ki kršijo ali posegajo v pravice drugih ali tretjih oseb in sicer v obliki izjav, datotek ali v kateri drugi obliki. Članom in uporabnikom v okviru storitev Mojvideo.com ni dovoljeno posredovanje ali javna objava podatkov ali vsebin, ki so zaščitene s pravicami intelektualne lastnine, avtorskimi pravicami ter pravico do zasebnosti in javne objave.
Sprašujeva se, ali so člani portala res prebrali pogoje uporabe pred registracijo. Močno dvomiva! Pa bi morali, saj so člani odgovorni za vsebino, ki so jo posneli. Če pride do zlorabe, je ponudnik dolžan najmanj umakniti sporne vsebine, v najslabšem pa na zahtevo ustreznega organa pregona izdati podatke člana. Če seveda te sploh ima, saj se vsak lahko registrira z izmišljenimi podatki, četudi je to izrecno prepovedano v pogojih uporabe storitve!
Erotika ljudi privlači!
Gremo na hipotetičen primer, morda specifične spolne navade, ki pa niso v nasprotju z zakonodajo. Niti ni pomembno, kaj človek počne, pomembno je, kje to počne. Če to počne sredi kočevskega pragozda, upravičeno predvideva, da je sam. Objava na skrivaj narejenega posnetka je torej poseg v njegovo zasebnost. Če pa isti človek to počne na Tromostovju pod Prešernovim spomenikom, je zadeva drugačna. Jasno mu je, da je na očeh vseh, torej si je sam kriv, če se posnetek pojavi v spletu. Ko bi le bilo tako preprosto!
Vprašati se je treba, kako je prišlo do te vrste posnetkov. Lahko da je bila oseba žrtev vdora »opazovalca« v svojo intimnosti. Torej za klasičen primer vdora v zasebnost! Ali pa je bila »žrtev« neprevidna pri shranjevanju ali dokumentiranju svojih spolnih navad, tako do so njeni posnetki prišli v neprave roke. V tem primeru pride do prepletanja vdora v zasebnost, varstva osebnih podatkov ter varovanja ugleda in časti prizadete osebe. Lahko pa pride tudi do kršitve varstva osebnih podatkov, če se tisti, ki je fotografije ali video posnel, ne drži dogovora in gradivo samovoljno prepusti javnosti. Možen je še tretji scenarij. Oseba se lahko zavestno spusti v igro in dopusti fotografiranje oziroma snemanja ter objavo posnetkov na določeni spletni strani. Uporabniki strani lahko osebo prepoznajo, nato pa mediji iz nedolžne zadeve naredijo škandalozno zgodbo (znani so primeri erotičnih in pornografskih fotografij Slovenk v spletu). V tem primeru pa ne gre za vdor v zasebnost ali varstvo osebnih podatkov, temveč za varstvo ugleda in časti prizadete osebe.
Svoboda medijem, smrt zasebnosti?
Kdo razsoja, ali je prišlo do vdora v zasebnost? Sodišča. Ta morajo tehtati med pravicami posameznika in …..recimo temu, javnim interesom. Ustavno sodišče je pred leti ( v zadevi Up-50/99) presojalo razmerje med pravico do zasebnosti (35. člen ustave) in svobodo izražanja (39. člen). Povedati je treba, da pravniki kritično gledajo na omenjeno razsodbo, se z njo ne strinjajo v celoti, kar kaže na dejstvo, da je meje med obema pravicama »medla«. Pri video posnetkih gre za podobno dilemo. Kako je ustavno sodišče opredelilo zasebnost?
»Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katero ne sme nihče posegati brez zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: a) na področje intimnega in družinskega življenja; b) na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti; in c) na področje življenja posameznika v javnosti.«
»V splošnem velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja), in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim določenim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.«
Marjan Kodelja, Zoran Banović
