Leta 2007 smo pisali o tehnologiji Memjet, brizgalnih tiskalnikih s fiksno tiskalniško glavo (http://tinyurl.com/736lcgh), kot o tehnologiji, ki je tik pred naskokom na trg in sposobna obrniti stvari na glavo. Tiskalnik formata A4 s tehnologijo Memjet naj bi tiskal s hitrostjo 60 strani na minuto in ločljivostjo 1600 pik na palec, stal pa naj bi okoli 200 dolarjev (brez davka). Pri vsem tem naj bi bil strošek izpisa le dva ameriška centa za črno-belo in šest centov za barvno stran. Da je dejansko šlo za pomembno tehnologijo, je posredno priznal tudi HP, ki je sočasno razvijal podobno, še zmogljivejšo tehnologijo Edgeline. Nato pa – tišina. Ne ena ne druga nista prodrli na trg izdelkov za široko potrošnjo. Namenoma ali po naključju? So proizvajalci našli kak nerešljiv problem ali le ugotovili, da je dobiček z obstoječimi tehnologijami večji? In pet let pozneje? Tiskalniki s tehnologijo Memjet so sicer na trgu, vendar jih je malo in ne pomenijo večje grožnje laserski, še manj pa brizgalni tehnologiji s premično glavo.

Poleg osnovne tehnologije tiskanja tudi drugod ne prihaja do omembe vrednih izboljšav. Ločljivost izpisa je tudi pri cenenih izdelkih dosegla stopnjo, ko je dodajanje pik, kar hkrati pomeni manjšanje ene pike, nepotrebno. S prostim očesom, ki je edino pravo merilo, namreč ne moremo videti razlike. Tudi dražji modeli, specializirani za tiskanje fotografij, so dosegli primerno ločljivost, hkrati pa je obstojnost izpisa zadostna, da je natisnjena fotografija enako ali celo bolj trajna kot fotografije na diskih ali optičnih medijih. Hitrost izpisa je zdaj sicer večja, a ne toliko, da bi razlika, predvsem domačim uporabnikom, predstavlja preveliko oviro. Ob vsem naštetem zato lahko trdimo, da nam v novih modelih, ki jih predstavljajo skoraj vsako leto, proizvajalci ponujajo to, kar so tiskalniki imeli že pred petimi leti.

Koliko me dejansko stane izpis?

Na to vprašanje v resnici ni odgovora. Vsaj natančnega ne. Proizvajalci tonerjev in črnilnikov so dolžni na svoje izdelke sicer zapisati število predvidenih izpisov, a je te podatke treba sprejeti s pomislekom. Proizvajalci se pri podatkih držijo predloga, standarda ISO, vendar to še ne pomeni, da so njihovi podatki res uporabni. Najprej zato, ker teste izvajajo proizvajalci sami, ne da bi rezultate kdo preverjal. Sicer se res držijo standarda, vendar pa ta predpisuje načine testiranja, ki so daleč od uresničljivih možnosti uporabe. Od tega, da gre za neprekinjeno tiskanje, dokler črnilnik oziroma toner ni prazen, kjer se pri brizgalnih tiskalnikih ne upošteva izgube, ki je posledica čiščenja glav, do predpisanih tesnih izpisov, ki seveda niso taki, kot jih tiskamo v realnosti, in ne upoštevajo pogosto uporabljenih načinov tiskanja osnutkov (način »draft«) namesto kvalitetnih izpisov.

Običajno velja, da se strošek izpisa, v kar ni vključena cena naprave in listov papirja, ampak izključno potrošnega materiala, pri laserskih tiskalnikih giblje med 2 in 2,5 ameriškega centa, pri brizgalnikih pa med 4 in 6 centi. Pri tem ne gre za barvne, temveč za črno-bele izpise. Koliko se to sklada z realnostjo, predvsem v primerjavi s tistimi izdelki, ki jih kupi največ ljudi, torej najcenejših na trgu?

Vzemimo dva primera. Prvi je barvni laserski tiskalnik Samsung CLP-325. Tiskalnik stane v spletni trgovini mimovrste.com 109 evrov. Črni toner, ki zdrži 1500 strani, stane 48,16 evra, črni in trije barvni skupaj pa dobrih 182 evrov. Barvni tonerji so manj zmogljivi in omogočajo le 1000 izpisov. Kolikšen je strošek izpisa po uradnih podatkih? Črno-beli izpis stane 3,21 evrocenta, kar je, če upoštevamo razliko med evrom in dolarjem, veliko več, kot smo zgoraj označili kot običajni strošek izpisa. Pri črno-belem izpisu, pod pogojem, da boste večinoma tiskali besedila brez fotografij (črno-belih seveda), obstaja velika verjetnost, da boste dosegli obljubljeno število izpisov. Kar pa ne velja pri barvnem izpisu, toliko bolj, če prevladujejo fotografije. Tu smo naredili popravek pri ceni vseh štirih tonerjev tako, da smo ceno črno-belega znižali na vrednost 1000 izpisov. Cena tako znese 164,48 evra. Če bi dosegli 1000 izpisov, je strošek na izpis dobrih 16 centov, verjetneje pa je, da je v resnici višji, okoli 25 centov, kar je cena barvnega izpisa pri poceni barvnih laserskih tiskalnikih, ki jo največkrat zasledimo.

Zgovornejši je primer brizgalnega tiskalnika. Epson Stylus SX 130 je poseben, saj gre za večopravilno napravo, ki ima poleg tiskalnika vgrajen še optični čitalnik (skener), zato lahko fotokopira tudi brez prižganega računalnika. V omenjeni spletni trgovini je njegova cena 47,90 evra, kar ni malo, saj smo ga mi konec lanskega leta kupili ugodneje. Skupaj z davkom nas je stal 36 evrov, kar je, milo rečeno, smešno nizka cena. Komplet kartuš, črne in treh barv, stane 36,15 evra, le črna 12,38 evra. Zdržijo različno, svetlo modra (cyan) in rumena po 260 izpisov, vijolična (magenta) le 160 izpisov, črna pa 185 izpisov. Po podatkih proizvajalca je strošek izpisa črno-bele strani skoraj 7, barvne pa 13 evrocentov, v realnosti so stroški vsaj dvakrat tolikšni. Zagotovo, saj v realnem primeru po zamenjavi črnilnikov s popolnoma novimi v enem mesecu nismo izpisali niti 30 izpisov, pa je svetlo modri črnilnik že napol prazen.

Kako so lahko tiskalniki tako poceni?

Morda zato, ker tiskalnike izdelujejo slabo plačani napol suženjski delavci v kitajskih tovarnah? Delno je razlog lahko tudi v tem. Če odprete kak poceni brizgalni tiskalnik, je znotraj veliko praznine. Ohišje je iz cenene in ne predebele plastike, znotraj pa najdemo le najnujnejše: motor za premikanje tiskalniške glave, podajalnik papirja, vodila, najosnovnejšo elektroniko in vmesnik USB. Ti tiskalniki ne razmišljajo, ne oblikujejo dokumentov pred tiskanjem, saj to počne gonilnik, pomembni elementi pa so tudi del črnilnikov oziroma tonerjev, ki seveda niso del tiskalnikovega »drobovja«. Menjati ste jih prisiljeni redno in proizvajalec, ki predvideva, hkrati pa se tudi na vse mogoče načine trudi, da jih kupujete od njega, svoj želeni delež dobi prek višje cene potrošnega materiala. Se pa ne splača kupiti novega tiskalnika, ko se, kot je videti na prvi pogled, črnilniki ali tonerji izpraznijo. Pri novem tiskalniku so dodani »ekonomični« tonerji in črnilniki, ki so napol prazni ali napol polni, odvisno od tega, ali ste optimist ali pesimist. Zato zdržijo toliko manj izpisov, in četudi je cena vsega, kar morate zamenjati, na prvi pogled visoka, je še vedno za odtenek nižja od cene tiskalnika, saj boste naredili več izpisov. Še nekaj morate vedeti o izdelkih »najcenejše« kategorije: ne pričakujte, da je njihova življenjska doba dolga. Oblikovani so tako, da je proizvodnja poceni, kar pomeni najmanj možnih surovin, ki omogočajo, da izdelek ne razpade, ko ga primete v roke. Gibljivi deli takih tiskalnikov so občutljivi, zato velja pred nakupom poceni tiskalnika preveriti tudi življenjsko dobo, ki je izražena v predvidenem številu izpisov pred popolno odpovedjo.

Relativno poceni so tudi nekoliko bolj zmogljivi tiskalniki, ki so po možnosti opremljeni še z brezžičnim vmesnikom, režami za kartice in morda celo z najnovejšimi zadevami, kot je tiskanje »od povsod« (eprint) in s katere koli naprave, brez posredovanja računalnika. Niso poceni, cene se dvignejo tudi do 400 evrov, vendar še vedno stanejo manj, kot so enakovredni tiskalniki stali pred leti. Razlog je banalno preprost in že velikokrat povedan: proizvajalci so se zavestno odločili, da ne bodo služili na napravah, zato jih prodajajo po cenah, primernih kategorijam, v katere sodijo, in imajo zato vgrajene funkcionalnosti, za katere so proizvajalci ocenili, da jih zahtevajo kupci, katere želijo nagovoriti, temveč s prodajo črnila oziroma prahu. Zato se spuščajo v križarske vojne ne samo s prodajalci ponarejenega potrošnega materiala, ampak tudi s prodajalci neoriginalnega, ki ne kršijo tržnih pravil.

Zakaj so črnilniki in tonerji tako dragi?

Pri poceni tiskalnikih je vzrok za visoko ceno v tem, da črnilniki in tonerji v sebi nimajo le črnila oziroma prahu, temveč velikokrat tudi pomembne elemente, na primer tiskalne glave pri brizgalnih in razvijalne enote pri laserskih tiskalnikih. To ima svoje prednosti in slabosti. Če so del potrošnega materiala, so lahko slabše kakovosti, saj je jasno, koliko izpisov morajo zdržati – veliko manj od predvidene življenjske dobe tiskalnika. Ker ti bistveni elementi niso v tiskalniku, je ta lahko cenejši, ker so manj zmogljivi, bi lahko bil cenejši tudi črnilnik oziroma toner, a ni. V črnilnikih in tonerjih so velikokrat tudi čipi, ki javijo gonilniku, koliko je še snovi, tako da ta ve, ali še lahko tiska ali pa naj uporabnika obvesti, da je potrebna zamenjava. Poleg tega, da so se šli proizvajalci igrico, ko ravno zaradi tega čipa tiskalnik noče sprejeti neoriginalnih črnilnikov, je slabost tudi ta, da tiskalnik noče tiskati, ko mu zmanjka enega od barvnih črnil, čeprav želimo natisniti popolnoma črno-bel izpis, v črnem črnilniku pa je več kot dovolj črnila.

Je pa s stališča ekologije takšno obnašanje popolnoma neracionalno, saj se tako proizvede več odpadkov s proizvodnjo novih čipov, glav, teles črnilnikov in tonerjev, ki jih nato vsakih nekaj mesecev zavržemo, poleg tega pa se tako porabi več surovin, več energije in obremeni okolje z več potencialno nevarnimi snovmi. Prav zaradi tega je priporočljivo izrabljen potrošni material odnesti na zbirna mesta, a večina tega ne počne, pa tudi če so kupci dovolj ozaveščeni, je vprašljivo, ali zbrani odpadni črnilniki in tonerji sploh pridejo do obrata za reciklažo. Verjetno bi bilo bolje, če bi nam priznali 10-odstotni popust, ko bi kupili nov potrošni material, hkrati pa oddali starega. To je pljunek v zaslužek, za katerega vemo, da ga proizvajalci tiskalnikov ustvarjajo zgolj na račun potrošnega materiala.

Proizvajalci tiskalnikov, ki so prej kemijski obrati kot tehnološka podjetja, visoke cene črnilnikov in tonerjev zagovarjajo z raziskavami, ki so potrebne, da so črnila in prahovi vse boljši, bolj obstojni, se lepše razlijejo po papirju, hitreje sušijo in podobno. Nekaj od tega vsekakor drži. Predvsem črnilo mora biti ravno prav gosto in imeti ravno pravo viskoznost, da so kapljice lahko tako majhne, kot to zahtevajo podatki o ločljivosti tiskalnika, in da hkrati ne mašijo luknjic tiskalniških glav. Vprašanje pa je, ali je napredek pomemben vedno, ko črnilo dobi pred svojim imenom kakšno spevno marketinško ime. Je zaradi boljše kvalitete črnila kvaliteta izpisa res toliko boljša, da uporabnik to opazi? Ali drugače – koliko nam dejansko pomeni daljša obstojnost izpisa? Zagotovo drži, da so tonerji za cenejše laserske tiskalnike toliko dražji izključno zaradi nizke cene tiskalnika, čeprav tudi tu radi govorijo o bolj finem prahu, kjer so vsi delčki enako veliki in enakih oblik.

Pod črto velja: proizvajalec želi od kupca v predvideni dobi uporabe izdelka dobiti toliko, kot je izračunal, da bo lahko. Do predvidenega dobička pa vodita le dve poti: da kupcu proda poceni tiskalnik, razliko pa potem zaračuna na potrošnem materialu, ali pa je cena potrošnega materiala in s tem cena na izpis nižja, tiskalnik pa zato dražji.

Zakaj bi morali varčevati?

Zadnje mesece je pojem varčevanja zelo priljubljen. Med ljudmi zaradi visoke cene bencina in nizkih plač, med politiki pa zaradi slabega gospodarskega položaja. Vsi bi varčevali. S tem načeloma ni nič narobe, težava pa je v tem, da običajno varčujemo na napačnih mestih oziroma ne varčujemo tam, kjer bi morali. Podobno je s tiskanjem. O strošku izpisa si belimo glavo le, ko moramo nujno kupiti nov črnilnik ali toner. Ko pa je črnilnik enkrat v tiskalniku, nam 13,25 ali celo 50 centov ne pomeni veliko. A privarčevati je mogoče. Sicer ne velikih zneskov, lahko pa dosežete, da bo kartuše ali tonerje treba kupiti kak teden pozneje.

Najosnovnejši napotek je, da minimalno tiskamo, kar je bolj učinkovito pri laserskih tiskalnikih, pri brizgalnih pa malo manj. Najprej zato, ker se črnilo v črnilnikih rado posuši, če jih dlje časa ne uporabljamo, pa tudi zato, ker je pri brizgalnih tiskalnikih način osnutka (draft) bolj učinkovit, kar zadeva varčevanje s črnilom. Ko tiskamo, se izogibajmo tiskanju fotografij, znižajmo pa tudi kvaliteto izpisa, saj nam ta pri današnji ločljivosti tiskalnikov ne pomeni prav dosti. Če gonilnik za tiskalnik to omogoča, lahko natisnemo tudi več strani dokumenta na eno stran in s tem privarčujemo. Ne priporočamo pa vam, da sami ponovno napolnite toner ali črnilnik s pomočjo »kompletov« za polnjenje, saj boste s tem imeli več težav kot koristi. Če ne gre drugače, raje kupite neoriginalne izdelke ali pa obnovljene, če so ti na voljo. So vsaj malo cenejši, večinoma pa po kvaliteti ne zaostajajo veliko.

Iz napisanega lahko izluščimo zelo preprost nasvet. Doma imejte tiskalnik, ki ne bo ne predrag ne najcenejši, na katerem boste tiskali posamezne izpise, ko se mudi, daljše in bolj zahtevne dokumente pa raje tiskajte drugje. Morda v podjetju, katerega del ste, če vam nadrejeni to dovolijo, če ne pa pri kakšnem ponudniku cenenega kvalitetnega tiskanja, če je ta postavil svoj samopostrežni aparat kje v bližini. Kot primer omenimo samopostrežne aparate Printbox (www.goprintbox.com), kjer za en barvni izpis zaračunajo 3 cente. Ker se nam to zdi malo, se bojimo, da bodo zelo težko dobili potrebno število rednih uporabnikov njihovih storitev, ki bi jim omogočili mirno poslovno prihodnost. Škoda, zamisel je dobra, le mi moramo biti manj leni in iskati tam, kjer je ponudba ugodnejša, ne pa udobno sedeti doma in čakati, da nam naš poceni in počasni domači tiskalnik izpljune nekaj deset ali sto strani po ceni 25 centov ali več na stran.

Moj mikro, april 2012