Ker so si tiskalniki po tehničnih zmogljivostih med seboj podobni, morajo proizvajalci kupce pritegniti na druge načine. Bodisi tako, da tiskalniku dodajo funkcionalnost, ki je konkurenčna podjetja še nimajo, ali pa tako, da poskusijo najti mesto in pomen tiskalnika v domovih ali pisarnah uporabnika.

Tiskalnik je ena tistih naprav, ki ni podvržena modnim muham, zato bi moral biti nakup premišljen, z enim samim pomembnim dejavnikom – koliko me bo nakup tiskalnika stal. Če poznamo potrebe, potem izračun ni težek. Če na primer mesečno natisnemo povprečno x strani, v treh letih, kar je doba, za katero smo lahko skoraj gotovo prepričani, da bo tiskalnik delal brez okvar, natisnemo povprečno y strani. Pogledamo, kateri tiskalniki so primerni, nato pa seštejemo ceno tiskalnika in ceno potrošnega materiala, ki ga bomo v tem času potrebovali. Tako dobimo predviden strošek za vsakega posebej, in tisti, pri katerem je strošek najmanjši, nam lahko predstavlja optimalno izbiro.

V sodobnem času ni veliko informacijskih ali s tem povezanih tehnologij, ki ne bi bile deležne hitrega napredka, kaj šele, da bi izdelki temeljili na pet ali več let starih tehnologijah. Eno redkih področij, če ne celo edino, kjer v zadnjih letih ni bilo vidnejšega napredka, so tiskalniki. Proizvajalci sicer redno predstavljajo nove modele, ki pa razen osvežene zunanjosti in v najboljšem primeru nekaj dodatnih funkcij, ki so nekaterim všeč, drugim pa popolnoma nepotrebne, ne ponujajo nič novega. Ker ni tehnološkega napredka, tudi ni bistvenega padca stroškov izpisa. Edina stalnica je padanje cen proizvodnje, ki je pripeljalo do skoraj smešno nizkih cen nekaterih tiskalnikov, a se to zaradi še vedno (pre)visokih cen potrošnega materiala skoraj ne pozna pri stroških tiskanja. Poceni naprava – drago tiskanje, dražja naprava – (nekoliko) cenejše tiskanje. Razmerje je podobno, kot je bilo pred leti.