In kaj je Slovenija danes? Ne eno ne drugo. Ne tič ne miš. No ja, nekaj pa smo –nepomembna obrobna država, za katero strateške odločitve, ki nas zadevajo, oblikujejo nekje drugje!

Po osamosvojitvi so bili izpolnjeni vsi pogoji, da bi slovenska podjetja postala regijsko pomembni igralci na področju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij. Po prvem zagonu in nekaterih manjših uspehih, ko so naša IT-podjetja ustanavljala podružnice v republikah bivše skupne države, nas zdaj podjetja od tam, prehitevajo tako po levi kot po desni. Pa ne gre samo za domača podjetja, tudi podružnicam globalnih podjetij, kot so na primer Microsoft, Oracle ali če hočete HP, oziroma menedžerjem teh podjetij, se v lastni korporaciji ni uspelo »pririniti« do nivoja, ko bi slovenske podružnice postale regijske pisarne. Pa čeprav so ravno zaposleni iz njih pomagali ustanavljati podružnice po državah bivše Jugoslavije. Kaj se je zgodilo? Podružnice v teh državah so se prej ali slej popolnoma osamosvojile in prevzele pobudo. V nekaterih primerih tako zdaj one, bolj ali manj očitno, upravljajo z nami. Kdo je kriv za takšno stanje. Država? Nikakor ne. Kriviti državo za to, da naša podjetja v regiji niso uspela, bi bilo neproduktivno. Krivi so menedžerji podjetij. Pa ne zato, ker niso imeli dovolj znanja. Preprosto so bili z doseženim prehitro zadovoljni in niso bili dovolj ambiciozni. Kriva je njihova lokalna ali v najboljšem primeru regionalna omejenost. Zaplankanost, če hočete.

AMBICIJE NA PRODAJ

Zgodba Hermesa Softlaba podkrepi mojo tezo. Načeloma nimam nič proti, da je podjetje kupilo srbsko podjetje ComTrade Group. Malce pa zadeva le zapeče in prizadene moj nacionalni ponos. Ravno Hermes Softlab je namreč imel ambicije, ne nazadnje so to večkrat tudi jasno povedali, postati ne le regijsko pomembno podjetje, pač pa svetovna korporacija. Zdaj vidimo, kaj se je izcimilo iz te strategije. Na neki način so res del regijsko pomembnega podjetja z ambicijo postati globalno podjetje, vendar niso oni ti, ki zadeve vodijo. V najboljšem primeru bodo lahko le bolj ali manj tvorno sodelovali pri oblikovanju odločitev, ki bodo sprejete nekje drugje. Primerov je še več. Vsem pa je skupno to, da nekoč prepoznavno slovensko IT-podjetje s podružnicami v več državah, znotraj večjega podjetja izgublja svojo prepoznavnost, s tem pa tudi moč soodločanja. Znotraj Slovenije jih tako še poznamo, izven pa ne!

Podobno velja tudi za področje telekomunikacij. Edino podjetje, ki še »rine« v regijo, je Telekom Slovenije. Kaj se bo po privatizaciji zgodilo z njegovo trenutno strategijo regijske širitve in s podjetji v tujini, katerih lastnik je, ne ve nihče. Jasno pa je nekaj – če ga bo kupil večji operater, ki je že prisoten na teh trgih, bo lastnino Telekoma priključil svojim podjetjem v teh državah, Telekom Slovenije pa bo postal lokalna podružnica z omejeno svobodo pri odločanju.

Poglejmo še en zgovoren primer, IskraTel. Ta je imel po osamosvojitvi dobre možnosti postati prepoznavno regijsko podjetje. Da to tega ni prišlo, je delno kriv tudi njihov lastnik, torej podjetje Siemens, ki preprosto ni imelo jasne strategije, kaj z IskraTelom početi. Zdaj, ko se je del Siemensa združil z Nokio v skupno podjetje Nokia Siemens Network, za Iskratel v tej grupacije ni prostora. Siemens želi svoj del prodati. Komu? Kdo bo delež kupil? Za koliko? Kaj bo s podjetjem potem? Vse to je zavito v meglo. Tu pa JE kriva tudi država, ki, tako kot pri prodaji Iskra Emeca, ni znala izbrati pravega strateškega lastnika, ki bi znal omogočiti razvoj podjetja. Na veliko slabših temeljih od Iskratela je bilo v času razpada skupne države hrvaško podjetje Nikola Tesla. Vendar so Hrvati bolje premislili, komu bodo podjetje prodali. Kupil ga je Ericsson in danes je podjetje Ericsson Nikola Tesla prepoznavno regijsko podjetje za uvajanje opreme svojega lastnika. Komu je mar, da je večinski lastnik Ericsson, podjetje Hrvati propagirajo kot svoje.

Veselin Jevrosimović, predsednik podjetja ComTrade Group in njegov največji lastnik, je izjavil nekaj, kar mi je dalo misliti. »Ta regija potrebuje nekoga, ki bo združil njene potenciale.« Torej osebo, posameznika, z jasno vizijo in strategijo, kako to storiti. In takih oseb pri nas, kot kaže, nimamo! Imamo ljudi z znanjem, pa brez jasne strategije in visokih ambicij in oprostite mi, »jajc«. Imamo ljudi, ki se prehitro zadovoljijo z doseženim. Vsaj na področju ITK-ja je tako. Da ne bo pomote – v Sloveniji je še nekaj zanimivih podjetji z regijskim potencialom. Na pamet mi padeta Halcom in Datalab. Kaj se bo zgodilo z njima? Bosta tudi ti postali prevzemni cilj agresivnejšega podjetja iz držav nekdanje države? Morda celo ComTrada?

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Marjan Kodelja