Ne želimo kritizirati kapitalistične ureditve, to naj počnejo drugi, na primer sindikati, zanima pa nas, ali obstoječa ponudba operaterjev sploh omogoča varčevanje, ki naj bi bila vrlina, še zlasti v kriznih časih, ne pa nekaj, kar bi morali izkoreniniti!
V računalniški tehnologiji je že vrsto let uveljavljen tako imenovani Moorov zakon. Soustanovitelj Intela Gordon E. Moore je leta 1964 zapisal, da se bo število tranzistorjev, ki jih lahko poceni vgradimo v integrirano vezje, podvojilo približno vsaki dve leti. Danes velja, da se zmogljivost procesorjev podvoji vsakih 18 mesecev, cena procesorja pa ostaja na približno enaki ravni. Moorov zakon velja pri večini z računalništvom povezanih naprav, žal pa ne tudi na segmentu telekomunikacijskih storitev. Na tem področju cene stagnirajo, morda se malenkostno znižajo ali, kot smo bili priča pri nas v lanskem letu, podražijo, zmogljivosti pa se ne podvajajo. Če bi veljal Moorov zakon tudi v tem segmentu industrije, bi imeli danes pri nas popolnoma drugačen položaj. Bodimo natančnejši. Siol je začel ADSL s hitrostjo 1 Mb/s tržiti v začetku leta 200,1 in če se prav spominjamo po ceni, preračunano v današnje okoli 33 evrov. Od takrat pa do danes smo preživeli 120 mesecev. Po Moorovi logiki bi morali danes večina slovenskih gospodinjstev za ta denar uživati v hitrosti 64 Mb/s in se veseliti, saj bi hitrost že letos poskočiti na 128 Mb/s.
SEME »ZLA« ZASEJANO ŽE DAVNO
»Spominjam se predavanja na kranjski fakulteti za organizacijske vede, ko je v sklopu enega predmeta (kdor pozna sceno je dovolj, da omenim legendo Vuka) predavatelj trdil, da je največja neumnost, ki jo lahko stori država, privatizacija infrastrukture – v mislih je imel vodovodno in komunalno omrežje.«
Že v prejšnjem stoletju so evropske države sklenile, da je treba področje telekomunikacij privatizirati in državnim monopolistom vsiliti konkurenco. S tem načeloma ni nič narobe, če bi bila zadeva izpeljana drugače, kot je bila. Lobisti, ki so jih plačali takrat državni operaterji, so namreč prepričali politike, da je omrežje, ki je bilo v njihovi lasti, preveč pomembno, da se tehnologije prehitro spreminjajo, da bi ga nacionalizirali. Politiki pa niso hoteli ali želeli dojeti, da gre za infrastrukturo, ki bo v prihodnje imela veliko večji pomen za družbo kot takrat, ko interneta še ni bilo. Zato je bilo jasno, da mora vsak nov operater graditi svoje omrežje oziroma lahko pod določenimi pogoji gostuje v obstoječih, kar se je izkazalo za slabšo možnost. Namesto enega omrežja, ki bi bila zunaj lastništva operaterjev, ima vsak operater svoje, ki ga gradi in trži čisto po tržni logiki. V praksi to pomeni, da nova omrežja nastajajo na urbanih področjih, ki hitreje povrnejo investicijo, razkorak med ponudbo med urbanimi središči in podeželjem se veča, cene storitev pa so bolj obremenjene z investicijami v omrežje, saj ta niso optimalno izkoriščena.
Ocenjevati, kaj bi bilo, če bi storili drugače, je danes težko, saj velja, da je po bitki lahko vsak general. Logika pa nalaga, da če bi imeli eno razvejeno, tehnološko vedno najbolj dovršeno omrežje, tako na fiksnem kot na mobilnem delu, bi se operaterji potegovali za uporabnike zgolj na podlagi kakovosti svojih storitev in cen in se ne bi mogli zanašati na to, da so na določenih geografskih področjih edini ponudnik. Teoretična bi bila takšna ureditev edina primerna za manjše države in konkurenčni boj bi lahko deloval v korist uporabnikom.
Slovenija glede tega ni imela veliko možnosti. Pravila liberalizacije telekomunikacijskega trga so bila sprejeta davno, preden smo vstopili v Unijo, in morali smo jih sprejeti. Ostaja pa grenak priokus, saj bi lahko bila celotna zadeva speljana drugače.
Da eno omrežje ni utopija, kaže med drugim tudi primer švedskega glavnega mesta. V Stockholmu so se mestne oblasti odločile, da same zgradijo mestno optično omrežje, operaterje pa so povabile, da pod določenimi pogoji v njem ponujajo svoje storitve. Iz tega primera bi se lahko tudi mi kaj naučili. Namesto gradnje vzporednih optičnih omrežij, kar so počeli operaterji, dokler jim ni zmanjkalo denarja za investicije, ki so slabo izkoriščane, bi morali presekati s to prakso in se vsaj pri izgradnji te infrastrukture dogovoriti o sodelovanju. Kar je bolj malo verjetno glede na njihove stalne prepire, zato bi morala vmes poseči država. Ima za to dovolj političnega poguma ali bo podlegla lobistom največjega operaterja? Časa ni veliko. Vsem je jasno, da je prihodnost podatkovnih komunikacij v optični infrastrukturi, in to povsod, ne zgolj v urbanih središčih. To pa je možno doseči le, če bodo operaterji začeli med seboj sodelovati tudi na področju izgradnje infrastrukture.
SMO PRIPRAVLJENI NA PRIHODNOST?
Vse to vpliva na ceno telekomunikacijskih storitev v Sloveniji. Telekomunikacijski regulator APEK je zadnje dni prejšnjega leta objavil anketi o mesečnih izdatkih gospodinjstev za tovrstne storitve in zadovoljstva uporabnikov z njimi. Preden pa se pozabavamo z njima, velja še enkrat zapisati že večkrat ponovljeno trditev. Ni toliko pomembno, koliko plačamo, pomembneje je, kaj za svoj denar dobimo.
Danes je pri nas kar običajno, da večje hitrosti plačajo le tisti uporabniki, ki imajo denar in ki veliko prenašajo iz torrentov. Če že »kradejo«, naj vsaj plačajo več. Večina uporabnikov pa je zadovoljna tudi z 1-megabitno povezavo. Ciscova raziskava, ki smo jo omenili pred meseci, pa kaže, da bo kmalu treba razmišljati o večji hitrosti, ne samo zaradi storitev tipa IP-televizije, temveč zaradi novih storitev s področij e-zdravja, e-izobraževanja in dodatnih storitev, kot je prejšnji mesec omenjena storitev varovanja in pametnega doma. Danes je »primeren« priključek tak, ki zagotavlja hitrost 3,75 Mb/s k uporabniku, 1 Mb/s v nasprotni smeri in zakasnitev največ 95 ms. V nekaj letih pa naj bi se potrebe dvignile na 11,25 Mb/s k uporabniku, 5 Mb/s v nasprotni smeri in zakasnitvijo pod 60 ms. Zelo preprost dom z vsemi svojimi uporabniki bo takrat »pokuril« dnevno 675 MB oziroma 20 GB mesečno, za kar bo potreboval minimalno hitrost 2,7 Mb/s (optimalno prek 6 Mb/s). Pameten dom z velikim številom inteligentnih in povezanih naprav, pa bo mesečno »pokuril« 500 GB, zaradi česar bo potreboval hitrost najmanj 18 Mb/s. Podatki so zgovorni. So naši operaterji sposobni slediti tem zahtevam, in to tako, da bodo tudi njihove cene primerne kupni moči Slovencev?
PLAČUJEMO TUDI TISTO, ČESAR NE POTREBUJEMO!
V Apekovi anketi, ki je bila izvedena novembra lanskega leta, je sodelovalo 508 oseb različnih družbenih skupin in mesta prebivanja, tako da naj bi bil vzorec reprezentativen in lahko na podlagi ankete sklepamo na celotno slovensko populacijo. Večina gospodinjstev, kar 77 odstotkov, je oktobra za elektronske komunikacije (fiksni telefon, internet, televizija) brez mobilne telefonije, namenila 30 € ali več. Iz tega lahko sklepamo, da dobra tretjina državljanov, ki plačuje manj, ni naročena na eno ali dve izmed treh storitev. To se tudi sklada s cenovnimi ponudbami storitve trojčka slovenskih operaterjev.
Povprečni izdatek je tako v oktobru lanskega leta za te storitve znašal 42,5 €. To, mimogrede, ni ravno malo, a se uporabniki s tem strinjajo. Slabih 79 odstotkov vseh vprašanih namreč ne razmišlja, da bi prekinili naročniško razmerje zaradi previsokih stroškov, le 12 odstotkov pa bi se odpovedalo le posamezni storitvi. Še vedno pa ima dobra polovica vseh vprašanih doma analogni telefonski priključek. Slednje je delno tudi posledica poslovne politike največjega operaterja, zaradi tega pa tudi vseh drugih, po kateri uporabnik na primer za storitve plača manj, če obdrži naročniško razmerje pri Telekomu. Vzemimo na primer samo dostop do interneta (1 Mb/s), ki pri T-2 stane 22 €, če odpovemo telefonski priključek, in 16 €, če ga ne. Naročnina na klasični analogni priključek je dobrih 11 €, kar nam pove to: če ga imamo in ga ne potrebujemo, potrebujemo pa le internet, zanj plačamo v enem primeru 22 €, v drugem pa 27 €. Tu se skriva eden izmed načinov, kako nekoliko privarčevati pri mesečnih izdatkih, če seveda klasičnega telefona ne potrebujete. Vendar dve tretjini gospodinjstev o odpovedi fiksnega telefonskega priključka zaradi mobilne telefonije ne razmišlja.
Največji delež med anketiranci (16 %) je za mobilno telefonijo v mesecu oktobru namenilo od 20 do 29 €, kar 14 % pa je plačalo več kot 100 €. Pa poglejmo podatke nekoliko drugače: dve tretjini gospodinjstev je plačalo do 50 €, povprečni izdatek pa tako znaša 48,3 €. Moramo priznati, da so nas ti rezultati nekoliko presenetili, saj smo tako na pamet pričakovali več, glede na dejstvo, da ima že skoraj vsak družinski član v slovenskih družinah svoj mobilni telefon. Po krajšem premisleku pa smo ugotovili, da podatek kar drži, saj se sklada tako s podatki mobilnih operaterjev o povprečni porabi uporabnikov, kakor tudi s podatki o povprečnem številu članov v slovenskem gospodinjstvu. Dobra polovica vprašanih pa kljub temu meni, da je njihov izdatek previsok.
Če seštejemo oba povprečna zneska dobimo zanimiv podatek, da v povprečju slovenska gospodinjstva za elektronske komunikacije, vključujoč mobilno telefonijo, mesečno namenijo 100€. (brez davka za javno televizijo, ki znaša 12 €). To pa je že znesek, pri katerem se da privarčevati. Ali drugače, če ga s pametno izbiro in uporabo znižamo mesečno za 10 €, tako letno privarčujemo 120 €. Bi se jih branili, če bi vam jih kdo ponudil na cesti?
Zanimivi so tudi podatki o mesečnih stroških za mobilni internet, čeprav tega uporablja zgolj 23 odstotkov gospodinjstev, večina pa ne, kar je lahko posledica dejstva, da je mobilni internet mišljen kot sekundarna oblika povezave v internet, za fiksnim dostopom, kot tak pa je predrag, kar se lepo vidi na grafikonu. Večina uporabnikov mesečno za mobilni internet plačuje več kot 30 €.
EPILOG
Še ni tako dolgo od tega, ko so imela gospodinjstva doma od vseh naštetih elektronskih komunikacij le analogni telefon in televizijski sprejemnik, na katerem smo gledali programe, ki nam jih je dovolila takratna oblast. Bilo je le nekaj programov, ne pa tako kot danes, čez sto. O internetu se nam še sanjalo ni, vedeli pa smo, da imajo mobilne telefone v svojih limuzinah le nesramno bogati. V dobrem desetletju se nam je življenje obrnilo na glavo, žal pa tudi stroški. Za elektronske komunikacije vsak dan plačujemo več, saj se nekritično odločamo za dodatne storitve. Dober primer je ponudba televizije, kjer ponudniki dodajajo programske sheme (programi Pink, plačljivi programi ProPlus) ali pa dodatne storitve, kot je časovni zamik, snemanje vsebin, video na zahtevo in podobno, za vse to pa zahtevajo nekaj evrov mesečne naročnine. Zaradi seštevanja teh zneskov danes za elektronske komunikacije plačujemo neprimerno več, kot smo pred petimi leti, imamo sicer več programov, več storitev, vprašanje pa je, ali vse tudi uporabljamo oziroma jih sploh potrebujemo. Ker, kot pravijo, prihodnost ni ravno rožnata, leta razmeroma lagodnega življenja, ki smo ga bili vajeni v zadnjem desetletju, pa se še nekaj časa ne bodo vrnila, bomo prisiljeni znova razmisliti tudi o teh stroških. Naročali bomo le tiste, ki jih res potrebujemo, pri telefoniji pa bomo prisiljeni naročati cenejše pakete in varčevati tudi pri opravljenih klicih. Kar ni nujno slabo. Varčevanje namreč!
Moj mikro, februar 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
