Poleg izgube originala pri tatvini nastane tudi škoda. Kako velika je ta, je odvisno od okoliščin. Če je v ukradenem računalniku dokument, ki bi ga morali takoj poslati, da bi dobili plačilo, je škodo preprosto izračunati. Višino škode pri piratstvu pa je težko določiti, zato se večinoma enači z vrednostjo kopiranega. To pa je, milo rečeno, neumno. Na domačem računalniku imamo lahko program, ki ga redko uporabimo, torej uporaba ne upraviči njegove vrednosti, zato tudi škoda ne more biti takšna. Ali pa imamo skladbo, ki je nikoli nismo poslušali, film, ki ga nismo pogledali. Škode ni niti takrat, ko programa ali vsebine v nobenem primeru ne bi hoteli ali mogli kupiti, če ne bi bile na voljo nelegalne poti. Govoriti o škodi vsepovprek je sprevračanje dejstev in tega je v poročilih o stopnjah piratstva, predvsem pa v poročilih o storjeni škodi veliko.

Statistični podatki so na prvi pogled res skrb zbujajoči. Na primer: v letu 2009 je bilo izgubljeno 51 milijard dolarjev zaradi nelegalne programske opreme, ameriški filmski studii pa letno izgubijo 58 milijard zaradi nelegalnega kopiranja takšnih in drugačnih multimedijskih vsebin. A ti izračuni škode večinoma temeljijo na zelo banalnem načelu, ki predvideva, da bi vsi, ki so prenesli nelegalni program ali film, tega kupili, če ne bi imeli nelegalne možnosti. Kdo pa pravi, da bi stvar kupili? Logika stvari nam pove, da je najverjetneje ne bi. Pač filma, skladbe ali programa ne bi poslušali/uporabljali. Lahko gremo celo naprej. Po enaki sprevrženi logiki lahko trdimo, da piratiziranje sploh ne povzroča škode, saj tisti, ki do izdelka pridejo nelegalno, tega sploh ne bi kupili. In če ga ne bi kupili, ni škode. Sliši se mogoče neumno, vendar je realnost verjetno bližje tej logiki kot pa logiki studiev in drugih sovražnikov piratov.

Pa poglejmo še lokalni primer. Prenesemo nelegalno kopijo filma, ki nikoli ne bo prišel ne v kinematografe, ne na televizijo, pa tudi v slovenske trgovine ne. Slovenski gledalec nima nikakršne možnosti, da bi ga legalno kupil, torej ni naredil nikakršne škode, ker si je ogledal nelegalno kopijo. Da nekaj ni v redu, kažejo tudi druge statistike, kot je ta, da so filmi, ki so največkrat preneseni iz nelegalnih omrežji, hkrati tudi največji »zaslužkarji«. Morda bi bil zaslužek res večji, če ne bi bilo nelegalnih kopij, vendar je mogoče tudi, da je, ker je bil zvezda v nelegalnih omrežjih, hkrati spodbudil več ljudi, da so si ga ogledali v kinematografih. Dobri filmi, glasba in programi so tudi komercialno uspešni, slabi pa bi bili neuspešni, ne glede na piratstvo. In enako velja tudi za programsko opremo, posebej če govorimo o domačih okoljih.

Kdo piratizira?

Ko govorimo o piratstvu, se najpogostejše razprave vrstijo okoli tega, koliko piratstvo škoduje gospodarstvu. Pri tem pa se večinoma govori le o delu gospodarstva. Predvsem o tem, koliko izgubi industrija zabave in softverska industrija. Če pa pogledamo zadevo s perspektive gospodarstva kot celote, je stvar popolnoma drugačna. Škode pravzaprav ni. Ali pač?

Obstajata dve vrsti ljudi, ki prenašajo nelegalne datoteke. Taki, ki bi izdelek kupili, če ne bi bilo na voljo nelegalnih načinov, in taki, ki ga v nobenem primeru ne bi kupili. Prvi gospodarstvu kot celoti ne škodijo, ker denar, ki bi ga namenili za nakup izdelkov zabavne industrije, prej ali slej porabijo za nekaj drugega. Švicarska študija je dokazala, da zabavna industrija zaradi njih resda izgubi nekaj prihodkov v enem segmentu, ki pa se vrnejo v drugih segmentih. Podobno velja tudi za izgubo delovnih mest, kar je velik argument zabavne industrije, ki se kompenzira v drugih industrijskih vejah. Še manj škode naredi druga skupina uporabnikov. Zaradi njih nista na izgubi niti zabavna industrija niti gospodarstvo. Tudi če ne bi imeli možnosti prenosa nelegalnih vsebin, še vedno ne bi zabavni industriji namenili niti centa. Nekoliko drugače je v določenih primerih uporabe programske opreme. Če nekdo na primer ukrade program, s katerim potem služi, je stvar seveda drugačna, kot če nekdo predolgo uporablja časovno omejeno različico programa za stiskanje datotek ali doma uporablja pisarniški paket.

Govoriti o strošku (škodi) zaradi piratstva je zgrešeno že na začetku. Avtorska zaščita ni bila nikoli mišljena kot način varovanja »zaslužkov« podjetji, temveč obstaja zato, da je ustvarjanje vsebin dobičkonosno za avtorje oziroma da ščiti njihove interese. Kar bi nas glede piratstva moralo skrbeti, je njegov morebitni negativni vpliv na ustvarjanje vsebin. Ali avtorji zaradi piratstva ustvarijo manj novih avtorskih del? Podatki kažejo, da ni tako. Velja celo obratno – večjo grožnjo ustvarjanju novih vsebin predstavlja ravno zabavna industrija, ki s svojo težnjo po monopolizaciji trga uporablja »avtorsko« zakonodajo za zaščito lastnih interesov, ne pa za spodbujanje ustvarjalnosti.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |