Pri prebiranju spletnih člankov na temo piratstva, zaščite avtorjev in zakonov, ki naj bi pri tem pomagali, smo naleteli na pričevanja ljudi, katerih pravice so kršila podjetja, ki so najglasnejša, ko gre za kršenje njihovih avtorskih pravic. Povsod je bila podobna zgodba. Podjetje je brez dovoljenja kršilo njihove pravice, ker se je zavedalo, da je majhna možnost, da kršitev kdo opazi, pa tudi če, mali avtorji nimajo realnih možnosti, da bi jih tožili in v procesu zmagali. Na pisno opozorilo se niso niti odzvali, kaj šele, da bi se za svoje početje »opravičili«. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je tanka, ljudje pa subjektivno ocenjujemo pomen svojega dela. Ko uporabimo avtorsko delo nekoga drugega, govorimo o pravični uporabi, ki je dovoljena v večini zakonodaj, ko je položaj obrnjen, pa govorimo o kršitvi avtorskih pravic.

V teoriji naj bi bili zakoni, ki naj bi zapovedovali aktivno preganjanje piratstva, namenjeni ščitenju vseh avtorjev. Velikih, še bolj pa malih. V praksi pa slednji običajno nimajo kaj dosti možnosti, da bi dosegli svojo pravico, tudi če kršitev opazijo in se spustijo v pravno bitko. Vsi zelo radi fotografiramo, da pa je izmenjava fotografij udobnejša, jih nalagamo na storitve gostovanja datotek. Ker smo amaterski fotografi nečimrni, jih označimo kot javno dostopne, torej vidne vsem, ki po naključju naletijo nanje. Ko Američan naleti na zanimivo fotografijo Slovenca ali obratno, če smo pošteni, mu je jasno, da je verjetnost, da bi avtor opazil, da je njegovo fotografijo nekje uporabil, majhna. Ko pa »mali« človek kjer koli na svetu prenese neko datoteko, za katero ve ali ne ve, da njeno snemanje ni dovoljeno, pa bi ga lastniki radi krepko sankcionirali. Ne tako, da bi naključno naleteli na njegovo početje, temveč sistemsko, z orodji, ki naj bi bedela nad spletnimi uporabniki in aktivno preprečevala piratiziranje vsebin. A takšni sistemi ne bodo gledali, ali bo John ukradel fotografijo Janezu, bodo pa gledali, ali bosta Janez in John ukradla avtorsko zaščiten film ali skladbo. Toda ali je kakšna razlika med enim in drugim? Po našem mnenju je ni.

Kaj želimo s tem povedati? Da smo vsi krvavi pod kožo, in če se kak pravnik spravi na nas, vsi pirati. Mislite, da globalna glasbena industrija ne piratizira glasbenih zamisli glasbenikov iz zakotnih delov sveta, filmska pa ne zamisli za prihodnje filme? Pa še kako! Stvari, kot nikjer, niso črno-bele. Zabavna in programska industrija bi rada disciplinirala uporabnike, da bi ti pravilno razmišljali in se obnašali po njihovih pravilih, pa čeprav se jih sami ne držijo. Zato je v zgodbah o spletnih piratih prisotna dobršna mera hinavščine in sprenevedanja. Z obeh strani.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |