Zakoni so glede kršenja avtorskih pravic pravzaprav precej jasni. Kršitelji so uporabniki in tisti, ki kršenje omogočajo. Zadnje čase je veliko govora o tem, da bi morale države sprejeti zakonodaje, ki bodo aktivno preganjale kršenje avtorskih pravic, kar pomeni tudi vpeljavo sistema za nadzor početja uporabnikov v spletu. Kršitelji so opozorjeni, če s kršenjem ne prenehajo, jih izključijo iz interneta. Veliko je govora tudi o zamisli, ko naj bi odvetniške pisarne uporabnikom pošiljale opozorilna pisma in od njih zahtevale, naj nehajo kršiti avtorske pravice, ker jih bodo drugače tožili. Pismo že samo po sebi doseže učinek, če je seveda poslano v prave roke. Še vedno sta edina načina identifikacije uporabnikov naslov IP, iz katerega je mogoče, ob dovoljenju sodišča, od operaterja izvedeti osebne podatke uporabnika, ali pa podatki, ki so nastali pri plačilu neke storitve, torej podatki plačilne kartice. V večini primerov imajo te podatke skrbniki storitve, ki jo uporabnik uporablja, in jih v primeru zasega strežnikov lahko pridobijo oblasti. Če so podatki prestari, uporabnik pa ima dodeljen dinamični naslov IP, potem operater ne more povedati, za katerega uporabnika gre. To je tudi razlog za zahteve, naj operaterji te podatke hranijo čim dlje. V primeru statičnega naslova IP pa operater lahko kadar koli poveže naslov z uporabnikom. Za omrežja P2P pa obstajajo orodja, s katerimi lahko oblasti pridobijo naslove v času »iskanja« aktivnih uporabnikov. Še več takšnih orodji naj bi bilo v razvoju, saj lahko organi pregona z njimi dobijo podatke o kršiteljih avtorskih pravic, ne da bi bodisi ugasnili piratsko stran ali od operaterjev zahtevali, naj ti nadzirajo uporabnike. Čeprav je slednje najboljši način nadzora.

Pri tem se poraja veliko vprašanj. Vse naštete metode recimo precej posegajo v zasebnost uporabnikov, kar je na neki način tudi »sveto«. Ali torej zaščita avtorskih pravic izključuje varovanje zasebnosti? Še bolj pomembno pa je vprašanje, kaj je sploh legalno.

Sistemi za izmenjavo datotek P2P in storitve gostovanja datotek sami po sebi niso nelegalni in torej tudi ne prepovedani. Prepovedan je le prenos avtorsko zaščitenih datotek. Argument, da nismo vedeli, da je datoteka nelegalna, ne zaleže več. Sodišča vse bolj zagovarjajo stališče, da bi morali vedeti. Poleg tega je v omrežjih P2P še en problem. Zaradi načina delovanja, ko datoteke prenašamo in jih hkrati tudi oddajamo drugim, smo v teoriji lahko obtoženi tudi razpečevanja nelegalnih datotek. In podobno velja tudi za storitve pretočnega videa in televizijskih programov. Same po sebi te niso nelegalne, prepovedano pa je gledanje (zagon) videa znotraj spletne strani, ki je v osnovni nelegalna, ali zagon videa znotraj legalne strani, če lastnik storitve nima dovoljenja za predvajanje tega videa. Tu pa se uporabnik lahko znajde v precepu. Sam mora namreč oceniti, kaj je legalno in kaj ne, kar je seveda zelo subjektivna zadeva. A se nekateri sodniki ne dajo. Trdijo namreč, da če na primer gre za nov film, ki se ravno vrti v kinematografih, bi uporabnik moral vedeti, da drugačen kot nelegalen na spletu ne more biti.

Na YouTubu lahko videoposnetke gledamo, prenos na računalnik pa urejajo pogoji uporabe tega posnetka. Obstajajo namreč različni tipi dovoljenj. Avtor oziroma lastnik avtorskih pravic lahko na primer dovoli, da posnetek prenesemo, ga gledamo, kolikor hočemo, ne smemo pa ga distribuirati oziroma pošiljati naprej. Drugi avtorji so lahko bolj radodarni in dovolijo, da s filmom delate, kar hočete. Zato je treba prebrati spremno besedilo. Prav tako je na YouTube prepovedano nalaganje lastnih videov, ki ste jih opremili z avtorsko zaščiteno glasbo. V tem primeru vam lahko izbrišejo račun. Če boste naleteli na kakšnega preveč »doslednega« sodnika, se vam utegne zgoditi, da bo za nelegalno predvajanje označil tudi recimo posnetek, na katerem na domači zabavi plešete na kakšno znano vižo.

Poslušanje glasbe na spletu in poslušanje spletnih radijskih postaj je dovoljeno, prav tako tudi njeno snemanje, saj načeloma lahko posnamemo tudi skladbo na domačem radijskem sprejemniku. Posnetek pa imamo lahko le za lastno uporabo in nikakor ne za distribucijo drugim ali opremljanje lastnih videoposnetkov iz zgornjega primera.

Na spletu so tudi storitve, ki so zemljepisno omejene. Na primer ameriška storitev Hulu, ki v Sloveniji ni na voljo. Zato je veliko vprašanje, ali kršite pravice, če uporabljate orodja za maskiranje naslova IP in vsebino te storitve gledate tudi, ko ste na področjih, kjer ta ni na voljo. Ali je to legalno ali ne, si trenutno niso na jasnem niti pravniki. Orodja za maskiranje naslovov IP so povsem legalna in sodijo med programe za varovanje zasebnosti, zato njihova uporaba ne more biti nelegalna, še zlasti če je narejena tako, da uporabnik nima vpliva na njeno delovanje. In običajno ga nima, saj tovrstni programi zamaskirajo naslov za vse strani in storitve, ne le nekatere.

Podobno je vprašljivo, ali se lahko na storitev prijavimo z lažnimi podatki, na primer z izmišljenim ameriškim naslovom, kar je bila praksa uporabnikov Applovih naprav, ko njihova trgovina pri nas še ni delovala, oziroma je praksa še vedno, ker so tako cene nižje, dostopni pa so tudi filmi in nanizanke, ki pravim slovenskim uporabnikom niso. Smo zato pirati ali le lažemo in smo lahko obtoženi lažnega predstavljanja? Stvar še zdaleč ni jasna.

Kaj pa uporaba fotografij, ki smo jih našli na spletu v svojem računu Facebook in podobnih? Tudi v tem primeru smo, če bi strogo upoštevali avtorske pravice, na tankem ledu. Načeloma je objava dovoljena, če gre za naš komentar fotografije ali tistega, kar fotografija predstavlja. Toda kdo pa je »sodnik«, ki oceni, ali je naše besedilo res mogoče razumeti kot komentar ali kot nekaj popolnoma drugega? Prav tako ni jasno, kdo odgovarja za vsebino uporabnikovega računa. Skrbnik storitve ali uporabnik sam? Uporabnik lahko na svojem računu namreč objavi povezavo do nelegalne skladbe, storitve, kjer si lahko ogledamo film, za katero pa ne ve, da kaže na nelegalno vsebino. To so stvari, o katerih se odvetniki še prepirajo, uporabnikom pa je vse manj jasno.

Meja med legalno in nelegalno uporabo v sodobnem času velikokrat ni jasno določena. Razumeti moramo tudi, da se uporabnikom ne ljubi na vsaki strani prebirati dolgih besedil o pogojih uporabe, saj bi tako ves čas le prebirali pogoje in bi jim ostalo le malo časa za tisto, zaradi česar so na stran sploh prišli. Zato je verjetno že čas za neki spletni opozorilni sistem, prek katerega bi uporabnik hitro, jasno in nedvoumno vedel, ali je na pravi ali na napačni strani zakona.

Moj mikro, maj 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |