Nato je »Krambi« odletel in začelo se je nedefinirano obdobje, kjer konkurenca ni bila deležna kakšnega izboljšanja ali realnejše možnosti za boljše razmere (za kar so prej obtoževali že omenjenega Krambergerja), a se je hkrati sam tempo razvoja in uvajanja novosti v Siolu in znotraj Telekoma pot ponudnika infrastrukture ustavljal in ustavljal. Iz dni zanosa in ponosa je internet (internetni dostop) v Sloveniji v dveh letih postal »pokvarjena roba« oziroma se je prenehal pomlajati in se je oddaljeval od najnaprednejših tehnologij zahodnega sveta.

Seveda, verjetno boste zdaj omenili optiko, a dragi moji z optiko so začeli »odpadniki« s Siola, katerih kar nekaj je pristalo v ambiciozno zastavljenem »uničevalcu Telekoma«, podjetju T-2. Šele ko je T-2 s prijateljskim Gratelom preril polovico slovenskih mest, se je zganil Telekom in se javnosti čez noč predstavil kot agresivni voditelj, a je v najboljšem primeru začel le kot »zasledovalec«. Boj seveda ni bil ne pošten ne časten, pravzaprav pa ga niti še ni konec. Telekom ima bistveno večje tako finančno kot politično zaledje in zdi se, da T-2 počasi zmanjkuje moči. Ali pač?

Oboji že nekaj mesecev priključujejo naročnike prek optične infrastrukture, a priklop je možen le na peščici lokacij, čeprav so ceste razrite in (rdečkasto napol) zabetonirane še marsikje drugje. Ti kanali in cevi so večinoma še prazni, prav tako pa je prazna marsikatera »inštalacija« po blokovskih naseljih, kamor se je mudilo priti zaradi ekskluzive – saj si vendar ne predstavljate, da bi v enem bloku imeli dve ločeni inštalaciji za isto stvar?

Ob vsem tem je realna žalost ta, da kar 75 % prebivalstva živi zunaj mestnih jeder in urbanih strnjenih naselij in da 10 kilometrov zračne linije izven Ljubljane (na pol poti proti Vrhniki) ni moč dobiti niti VDSL-a, vprašanja o optiki pa si tamkajšnji prebivalci sploh ne upajo niti zastavljati. Večina željnih širokopasovne pipice je tako obsojena na ADSL, nekateri še vedno jokajo ob ISDN/klicnem dostopu. Da bi bila ironija popolna, tudi v ljubljanskem mestnem jedru – na Resljevi ali recimo v srcu poslovne cone v Stegnah − ni moč dobiti novega telefonskega in ADSL-priključka (kanali so prepolni), kaj šele optike. To so posledice zanemarjanja razvoja in vlaganja v infrastrukturo, s čimer je Telekom grešil še zlasti zadnjih pet let. Pika na i pa je letošnja Siolovaa pripojitev Telekomu. Čeprav ne favoriziram Siola, sem ga osebno čutil še najbliže »tehnološkemu startup« podjetju. Ko se je mentaliteta tega mladega, zagnanega kolektiva začela mešati s popolnoma nezdružljivimi modrohaljičarji brez prave vizije, kjer je vrhunec delovnega dneva debata ob 14.55, ko se pred uro za štempljanje na izhodu ustvari prava vrsta − je bil to konec tudi v mojih očeh.

Ob teh dejstvih ter ob vse glasnejših političnih izjavah, da je internet kot komunikacijska infrastruktura prihodnosti strateško pomembna za državo, ki hoče postati država znanja in tehnologije, se mi poraja naslednja ideja: Si predstavljate, da bi za državne ceste skrbela konkurenčna podjetja v zasebni lasti in da bi nam njihovo uporabo zaračunavala? Sam si v tem primeru predstavljam, da bi bile ceste do odročnih krajev, manj pomembne ceste zunaj mest in celo mestne ceste ob vpadnicah še vedno makadamske. Če ne prinaša dobička, ne bomo gradili in vlagali.

Toda ali se je z nečim, kar postaja strateško pomembno za državo, še vedno smiselno ubadati po načelih tržne ekonomije? Kaj pa če bi namesto prodaje Telekom preoblikovali? Sicer bi bilo za optimalno delovanje potrebno odrezati vsaj 25 % zaposlenih (verjetno bi se jih dalo večinoma upokojiti), a s tem bi se znebili tudi starih in vplivnih lobistov z zvezami iz Iskratela in politike ter vseh tistih, ki še vedno razmišljajo o bakrenih paricah in impulzih. Nova organizacija bi se kot javni zavod ali celo kot posebni urad za internetno infrastrukturo, financiran iz proračuna, lahko združila še z Arnesom (Akademsko in raziskovalno omrežje Slovenije) in začela dosegati presežke. Njegova naloga bi bila načrtovanje, izgradnja, priklop in vzdrževanje komunikacijske infrastrukture in Internetnih povezav (vse na IP) in sicer prav do vsakega državljana (gospodinjstva, organizacije, podjetja)? Kakovostno, brez racionalizacij, do kod se splača graditi, in predvsem zastonj za uporabnika! Za nacionalni interes, za hitrejši razvoj in za vpis Slovenije v klub najnaprednejših držav. Če bi glede moderne infrastrukture (ki omogoča tudi delo od daleč) ne bilo več vprašanje, ali živimo v centru Ljubljane/Maribora ali sredi hribov na Krasu, bi se morda tudi cene nepremičnin umirile, zapuščanje periferije končalo, prometne konice umirile, izboljšal zrak, izboljšala kakovost življenja. Državljani pa bi internet plačevali tako kot povračilo za uporabo cest ob registraciji avtomobila ali pa celo neposredno kot del dohodnine – vezano na prihodke. Ob velikosti Slovenije se mi to ne zdi nerazumen strošek. Trdno pa sem prepričan, da bi država ob tako pogumni odločitvi takoj dobila mnoge tehnološke partnerje, ki bi se tepli za soudeležbo pri tako pomembnem referenčnem pilotskem projektu. Navsezadnje potrebujemo le še optiko do vsake vasi, drugo, kot kaže, imamo. In če bi že razkopavali, bi lahko sproti še na novo preplastili asfalt – koliko manj mrtvih bi bilo na cestah prihodnje leto?

Vem, zagovorniki konkurence me boste linčali, toda ali ne bi bil prav to način, da presežemo počasno birokracijo in podobne nihajoče ovire za nastajanje internetne infrastrukture pri nas? Si predstavljate, koliko železniških tirov bi imeli, če bi podjetja, zadolžena za njihovo gradnjo z načrtovanjem in gradnjo čakala na interesente in zadostno število potencialnih strank?

Pa ne razumite me napačno, ne želim še enega Darsa ali direkcije za ceste, ničesar kamor bi se zakotilo novo leglo birokratov, bedakov, osemurnih trupel, lobistov in nekoristnih pijavk, ki delajo za svojih 5 odstotkov posla. Želim si 100-odstotno transparentno organizacijo, ki bi delala v javno dobro in zgradila najpomembnejšo infrastrukturo po asfaltnih cestah ter jo pred drugimi državami nadgrajevala z najnovejšimi tehnologijami.

Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Jaka Mele