Čeprav je ideja računalnikov vse-v-enem prav ta – da je celoten računalnik z vsemi pritiklinami v enem kosu, so moderni tovrstni računalniki presenetljivo sestavljeni iz dveh sklopov: iz osnovne enote (v kateri sta monitor in računalnik sam) ter iz perifernih enot (miška, tipkovnica).

Dvoumje naziva pride do izraza tudi, ko se vprašamo, ali so prenosniki tudi računalniki vse-v-enem. Če gledamo strogo definicijo, seveda so, saj imajo v primerjavi s klasičnimi računalniki VVE (vse-v-enem) integrirane celo periferne enote, točneje miško in tipkovnico, pa še sistem neprekinjenega napajanja imajo vgrajen. Če gledamo s tega zornega kota, so VVE tudi novi tablični računalniki, še posebej male tablice, temelječe na sistemih iOS in Android.

Zato bomo za namen tega članka zaokrožili definicijo za računalnik VVE tako, da bomo rekli, da so to vsi računalniki, ki imajo kompaktno porabo prostora (kompaktno ohišje, v katerega je vgrajenega čim več) ter omogočajo vsaj okvirno prenosljivost.

Zanimivo je, da lahko računalnik VVE zelo poceni izdelamo tudi sami. Zato bomo v nadaljevanju pogledali, kakšne so prednosti in slabosti računalnikov VVE, kaj trg ponuja, in predvsem na kaj biti pozoren pri izbiri takega računalnika.

ZGODOVINA

Računalniki vse-v-enem segajo v čase malih hišnih računalnikov tipa ZX Spectrum in Commodore 64, Atari, Amiga in Schneider. Manjši, ki smo jih kupili brez monitorja, so za zaslon uporabljali televizor (ta je bil praktično povsod na voljo ali pa smo malega z diagonalo zaslona 34 cm prenašali naokoli), a so imeli vse drugo že vgrajeno v osnovno enoto; večji pa so bili integrirani v sam monitor, a je bila večkrat od tega ločena tipkovnica. Spectrum je torej imel v sami tipkovnici vgrajeno vse, potrebovali smo le še nekaj kablov in pa izhodno-vzhodno enoto, največkrat v obliki zunanjega kasetofona. Tudi pri drugih je bilo podobno.

Nato so prišli pravi osebni računalniki, ki so bili sestavljeni iz več delov. XT ter nato 286, 386 … so bili običajno sestavljeni iz osnovnega ohišja (raznih oblik, od namiznih ležečih modelov pa do malih, srednjih in velikih stolpov) ter perifernih enot (miška, tipkovnica) in seveda obvezno še monitorja. V primerjavi s PC-svetom, ki je računalnik ločeval od monitorja, pa je v svetu Appla ta koncept združen že od začetka. Če se spomnimo prvih računalnikov Machintosh iz devetdesetih, so bili v večjem ohišju vedno združena računalniški del in monitor. Zanimivo je da se je Apple z Machintoshem II (Apple je ločitev delo oglaševal s »prvi nadgradljiv Mac«) oddaljil od koncepta ter računalnik od monitorja ločil; a le zato. da bi se leta pozneje vrnil k skupnemu oblikovanju. Konec devetdesetih se je Apple vrnil z novo generacijo Machintoshev – Mac G3 je pozornost kupcev in medijev pridobivali predvsem zaradi (takrat še katodnega – CRT) monitorja, v katerega je bil vgrajen tudi računalniški del. Poleg tega so bili monitorji vgrajeni v prozorno ohišje in so bili na voljo v vrsti različnih barv. In barve so bile nekaj, česar pri oblikovanju osebnih računalnikov do takrat nismo poznali. Lahko bi rekli da je leto 1998 prelomno za Apple, saj je od takrat podjetje (še zlasti z vrnitvijo Jobsa) začelo snovati kultne, odlično oblikovane računalnike in druge izdelke, kar traja še danes.

Sočasno z uspehi Applovega iMaca so se »skupaj vzeli« tudi proizvajalci PC-računalnikov, in po začetnih bolj ali manj uspešnih modelih alternativnih proizvajalcev, kakršen je bil recimo Italijanski Blue Inspired (v Mojem mikru smo ga testirali leta 2002), danes računalnike VVE, temelječe na PC-komponentah in z operacijskim sistemom Windows, ponujajo Dell, Lenovo, HP, Sony, Asus, MSI, Packard Bell, Acer kot tudi drugi, manjši proizvajalci. V zadnjem letu je takemu računalniku VVE marsikdo dodal še na dotik občutljiv zaslon, kar poveča zanimivosti in imenitnost, čeprav v praksi to ni ne vem kako uporabno.

Zanimiv razvoj dogodkov so prinesli tudi računalniki nettop, ki v navezi z LCD-monitorji (montaža ohišja nettop na zadnjo stran monitorja) ponujajo podobno varčevanje s prostorom kot klasični računalnik VVE, a ob občutno nižji ceni.

Moj mikro, december 2010 | Jaka Mele |