Daleč od tega, da bi bil oblak primeren le za oddaljeno skladišče datotek. Osnovna storitev oblaka ali pogoj, da postane uporabnik odvisen od ponudnika? Uporabno je imeti vse datoteke shranjene nekje na nekem strežniku in dostopne, neodvisno od lokacije ali naprave, vendar večja podjetja, kot sta Microsoft in Adobe, to nadgrajujejo s spletnimi različicami svoje programske opreme. Nakup programov v trgovini tako postaja relikt preteklosti, za omenjeni podjetji pa nekaj, kar sta počeli in zagovarjali »včeraj«. Z bolj ali manj grobimi metodami silita uporabnike, da preklopijo v oblak. Kdor se s tem ne strinja, je »kaznovan«, saj nima na voljo vsega tistega, kar imajo uporabniki, ki so se pokorili. Pa tudi ti oziroma vsaj del teh, ki niso dali popolnoma možgane na pašo in še znajo kritično razmišljati, so zaskrbljeni. Nejasne cene uporabe oblaka, neobstoj odgovora na vprašanje, ali bodo storitve, ki so danes brezplačne, takšne tudi čez leto ali dve, nedvoumna pravila uporabe, ko ni vedno jasno, kaj lahko počnejo z našimi podatki, komu jih lahko dajo na vpogled, kdo lahko podatke deduje in podobno, skrb samo še poglabljajo. Ponazoritev, da je zaskrbljenost na mestu, kaže Googlov modus operandi. Zaleti se v neko storitev, jo razvija, reklamira do onemoglosti, nato pa se čez noč odloči, da jo ukine. Ne oziraje se na uporabnike, ki so jo uporabljali. Oblak ni vsemogočen in nima odgovorov na vse potrebe, zato je tudi že jasno, da ne bo mogel v celoti popolnoma zamenjati lokalnega hranjenja datotek. Kdor uporablja oblak in ima svoje datoteke »rad«, jih vzporedno hrani tudi na pomnilniški enoti, ki je fizično vedno na dosegu roke.

Poberi se v oblak

Prodajo programske opreme je težko primerjati s prodajo fizičnih dobrin, na primer solate na tržnici. Večkrat smo se obregnili ob omejitve, ki jih postavljajo lastniki programov. Ali smo se z njimi strinjali ali ne, ni bilo pomembno, saj smo bili vedno prisiljeni sprejeti njihove zahteve. Navadili smo se, da pri komercialni programski opremi kupujemo licenco za uporabo, dovoljenje za uporabo, ne postanemo pa lastniki programa. Od tod kopica omejitev. Ena licenca je največkrat pomenila namestitev na en računalnik, če ni bilo drugače zapisano in če ni bila omejena preprodaja rabljenih programov oziroma starejših (kupljenih) različic. Je pa ta, imenujemo ga klasični model prodaje programov, poznal tako imenovane večne licence. Kupljeni program ste lahko uporabljali neomejeni čas in prav zato ima še vedno veliko uporabnikov na svojem računalniku starejše operacijske sisteme (Windows XP) in programe (Office 2003 ali stare različice Photoshopa). Zakaj pa ne, če jim s svojo funkcionalnostjo in delovanjem še vedno zadoščajo.

Steve Balmmer je ob izdaji novega pisarniškega pakete Office izjavil: »Izdaja novega Officea je najbolj ambiciozna v zgodovini tega programa.« Kaj ne bi bila, ko bistvena novost niso zmogljivosti nove različice, temveč novi načini njenega trženja – najem namesto nakupa. Na prvi pogled sta sicer na voljo obe možnosti, vendar boste tisti z nekoliko boljšim spominom hitro ugotovili, da licenčni pogoji nakupa (ne najema) nove različice niso primerljivi s pogoji, ki smo jih bili deležni pri Officeu 2010. Spomnimo. Licenca za »dom in študente« je dovolila namestitev programa na do tri računalnike. Po novem le še na enega. Program lahko namestite na do pet naprav, med njimi so tudi računalniki MAC, vendar ga boste morali najeti in plačevati letno naročnino. 99 evrov letno na prvi pogled ni veliko, a gre za ponavljajoče se stroške, ki se jih uporabniki v današnjih gospodarskih razmerah bojimo. Alternativa je nakup »običajne« različice, vendar tudi te ne dobimo v znani obliki. Namesto škatle z DVD-ploščo vam trgovec izroči lep papir, na katerem sta izpisana spletna povezava za prenos in licenčni ključ. Če želite fizične medije, so sicer na voljo, vendar za dodatno plačilo. Novi Office je tudi močno navezan na Microsoftov oblak, in nekatere zanimive funkcije, kot je na primer »Office na zahtevo« ali pa dodatnih 20 GB v oblaku, kupcem preprosto niso na voljo. Zelo podobna je tudi ponudba za podjetja, oboje pa kaže na trend siljenja uporabnikov v oblak.

Na podobno pot se je kmalu za Microsoftom podal tudi Adobe. Prej, kot so načrtovali. Direktor marketinga za Creative Cloud pri Adobu Scott Morris je pojasnil, da so prehod na najem programov namesto nakupa načrtovali šele čez nekaj let, a so zaradi velikega odziva pohiteli. Je pa Adobe priznal, da bodo tako izboljšali finančno sliko podjetja, saj bodo prihodki enakomerno razporejeni. Ne bo več konic, ki so se pojavljale po izidih novih različic. To pa je že bližje pravemu razlogu za spremembo. Hkrati bodo tudi lažje obdržali kupce, saj bodo ti v manjšem številu prehajali h konkurenci kot pri klasičnem modelu časovno neomejenih licenc. Različica paketa Creative Suite 5 je zadnja, ki bo na voljo po tem modelu. Vse naslednje bomo lahko le najeli. In za kakšno ceno? Odvisno, od kod ste. Američanom bodo zaračunavali nižjo mesečno naročnino kot Evropejcem. Uporabniki z naročnino dobijo tudi stalne popravke in izboljšave, Adobu pa ne bo več treba čakati, da se jih nabere dovolj, da je takrat smiselno izdati novo različico.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Jan Kosmač |