Škarje v rokah ponudnika

25. Oktober 2013 - 2:59

Microsoftova in Adobova ponudba je oblikovana tako, da se uporabniku splača, pod pogojem, da se je ta redno odločal za nakup novih različic in ni morebiti kakšne med njimi preskočil. Ker mu je stara zadoščala, nova pa mu ni prinesla nobene koristi. Ima pa najem vgrajeno »past«. Kaj se zgodi, če uporabnik zaradi takšnih ali drugačnih razlogov preneha plačevati naročnino? V tem primeru lahko program uporablja le omejeno. Pri Microsoftovem Office paketu to pomeni, da lahko dokumente bere, ne more pa jih urejati, Adobovi grafični programi pa bodo dopuščali odpiranje, tiskanje in pretvorbo v druge formate. Ostale funkcije pa bodo postale nedostopne. Vzemimo primer podjetja, ki živi od dela, ki ga opravi z Adobovimi programi, je pa zašlo v poslovne težave in ni več sposobno plačevati najemnine. Če bi imelo klasično časovno neomejeno licenco, bi programe še vedno lahko uporabljalo, zaradi finančnih težav se le ne bi odločilo za novo različico. Z le najemom te možnosti ne bo več.

Oba izdelka sta tudi močno povezana v oblak, kar ima za ponudnika programske opreme še dodatno prednost. Ker je uporaba oblaka neposredno povezana z identifikacijo uporabnika (njegov račun), bo lastnik programske opreme to lažje nadziral in dejavneje preprečeval uporabo nelegalne opreme. Stvari postajajo jasnejše, ko zadevo pogledamo s celotne plati. Adobe in Microsoft, ne glede na to, kaj govorita, sta se za spremembo modela prodaje programov odločila zaradi lastnih interesov, in ne zaradi skrbi za blaginjo uporabnikov. Velika neznanka je namreč cena v prihodnosti. Najem pomeni tudi, da je uporabnik močno vezan na ponudnika, migracija na konkurenčni program pa otežena zaradi, na primer, morebitnega pretvarjanja večletnega arhiva datotek v druge formate. Ponudnik lahko zato kadar koli podraži naročnino, večina uporabnikov se bo razburjala, a bila na koncu prisiljena sprejeti naročnino.

Ključ je zaupanje

Ko se podjetje (ali domači uporabnik) odloči za najem programske opreme, spremeni relacijo med njim in ponudnikom programa. Povedano slikovito: uporabnik se mu popolnoma preda na milost in nemilost, obljubi mu zvestobo do groba. Ali vsaj dokler ne dobi boljše ponudbe, česar pri profesionalnih grafičnih programih ni pričakovati. To pa v praksi ne bo delovalo, razen če nima uporabnik visoke stopnje zaupanja v ponudnika. Adobe in Microsoft obljubljata redne nadgradnje, vendar so to le obljube, na katere lahko pozabite. Najhuje, kar se lahko pripeti, je, da bosta paketa Office 365 in Creative Suite deležna nepomembnih popravkov, bistvenih sprememb pa ne bo. Ena od prednosti najema, morda celo bistvena, ne bo izpolnjena. Prav tako bo Adobe moral jasno povedati, zakaj so cene najema za ameriška podjetja nižje od cen, ki so jih na primer deležna evropska. Izgovori, da gre na ameriškem trgu za bolj razgibano poslovno okolje in da so ameriške cene brez davka, ne zdržijo resne primerjave. Do neke mere smo se sprijaznili z različnimi cenami, ko gre za nakup licence, najem pa je druga pesem. Pričakovana je enakopravnost, saj je to tudi eden od pogojev za ustvarjanje zaupanja med udeleženci.

Zgledu Adoba in Microsofta bodo zagotovo sledili tudi drugi večji ponudniki programske opreme, saj je zanje mesečna (ali letna) naročnina tako mamljiva, da se ji bodo le stežka uprli. Vzemimo hipotetični primer: kaj bi se zgodilo, če bi tako tržili tudi operacijski sistem. Uporabnik bi nehal plačevati in doma oziroma v podjetju bi mu ostal kup neuporabne elektronske opreme. V doglednem času tega še ne pričakujemo, ni pa izključeno, da bomo nekoč v prihodnosti prisiljeni privoliti tudi v to. Microsoft je namreč to že poskusil pri eni od različic operacijskega sistema Vista.