Tehnologija LCD deluje drugače, saj uporablja osvetlitev z zadnje strani, to svetlobo pa pod različnim naklonom prepuščajo tekoči kristali (ogledalca, ki jih krmilijo električni sunki) − tako različno obarvajo celice, ki jih vidimo kot barvne pikice na zaslonu. V zadnjih dveh letih klasično fluorescentno osvetlitev ozadja nadomeščajo s svetlečimi LED-diodami. Te so lahko le bele barve ali pa so sestavljene iz niza rdeče,modre in zelene barve.
PREDNOSTI IN SLABOSTI
Življenjska doba obeh tehnologij je z novejšimi modeli dokaj dolga. Proizvajalci navajajo življenjsko dobo 40.000 ur in več – kar pomeni 15 let pri povprečni uporabi 8 ur na dan.
LCD-televizorji se pohvalijo z ostrejšo in jasnejšo sliko, ki pa učinkuje pozitivno samo pri dobrem HD-signalu, pri današnjem televizijskem pa deluje bolj negativno – saj je zelo hitro videti šume pri slabem signalu. LCD ima praviloma slabši vidni kot, večja pa je možnost anomalij oz. artefaktov pri prikazovanju. LCD je dovzetnejši za zakasnitve oziroma prepočasno osveževanje slike, pogosto je videti obris okoli objektov, cvetenje robov ali nejasnost robov objektov, slika utegne biti pri hitrih kadrih zamazana. Vrsto težav so odpravile nove generacije čipov za procesiranje signala, tehnologije za 100 Hz prikaz slike, dinamični kontrast …, a povsem idealne slike še niso zmožni prikazati. Na to spet posebej opozarjamo zato, ker marsikateri kupec ploščatega televizorja kmalu ugotovi, da je stari katodni prikazal boljšo sliko! LCD nikoli ni zmožen prikazati isto črno barvo, ki smo je vajeni pri starih katodnih televizorjih, a zna po drugi strani prikazati zelo ostro in jasno sliko z živimi (a včasih nerealnimi) barvami. Prednost LCD-ja pred plazmami je zagotovo višja ločljivost, ki jo je zmožen prikazati, kar pomeni, da bomo v srednjem in nižjem cenovnem razredu prej našli LCD-televizor Full-HD, prikazal pa bo tudi lepšo računalniško sliko višje ločljivosti. Pri gledanju v svetlem prostoru se bodo LCD-zasloni obnesli bolje kot plazme, saj imajo višjo svetilnost.
Težavo starejših modelov plazemskih televizorjev − učinek »zažgane slike«, ki se pojavi, če zaslon zelo dolgo časa prikazuje isto sliko – so modeli zadnjih dveh let že v celoti odpravili. Plazemski televizorji imajo širši vidni kot. Prikažejo tudi veliko popolnejšo črno barvo, čeprav bodo natančneži tudi tu nezadovoljni. Plazemski televizorji znajo tipično prikazati zelo veliko število barv in tudi reprodukcija barv je zelo pravilna in verna, barve so tople, a morda preveč pastelne. Plazme imajo praviloma boljši kontrast (razmerje med najtemnejšo prikazano črno in najsvetlejšo belo, recimo 3000 : 1), a vsaj na papirju so jih LCD-ji že ujeli (v praksi razliko še vedno opazimo). Ker je slika plazem zavoljo nižje ločljivosti mehkejša, je zato slika standardnega TV-signala prijetnejša, saj je občutljivost na motnje manjša. Žal nekatere plazme med delovanje oddajajo rahel brneč zvok, ki nekatere moti. Velja omeniti še to, da se plazma glede na LCD med delovanjem bistveno bolj segreva. Plazme, ki bodo nosile oznako Full-HD, se začno šele pri diagonali 60 palcev (150 cm) ter ceno nad 3000 evrov, medtem ko je ista ločljivost na voljo že pri bistveno manjših in cenejših LCD-televizorjih.
Pazite na pravi kodek!
Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije, po domače APEK, v katere resorju je tudi radiodifuzija, je sredi lanskega leta objavila opozorilo vsem kupcem, naj bodo pazljivi pri kupovanju televizorjev in drugih sprejemnikov televizijskih programov, ki jih kupujejo v tujini. Problematični so predvsem trgi, kjer že uvajajo digitalno televizijo in kjer so sprejemniki prilagojeni tamkajšnjem standardu (vmesniki STB, televizorji z analognim in digitalnim sprejemnikom, digitalni snemalniki in podobne naprave). Kupec mora vedeti, čemú določeno napravo kupuje. Če želi prek svojega antenskega sklopa spremljati na primer digitalni program avstrijske televizije, mora biti oprema prilagojena tamkaj uporabljenemu kodeku za kodiranje signala MPEG-2. Znano je, da bo pri nas uveljavljen kodek MPEG-4, torej te naprave čez približno dve leti ne bodo primerne za sprejem našega digitalnega programa. Podobno velja za sprejem hrvaških televizijskih programov, le da je južna soseda še v fazi pilotskih projektov.
DEJAVNIKI IZBIRE
Če smo še pred dobrim letom ugotovili, da dober ploščat televizor diagonale 94 cm stane vsaj 2000 evrov, lahko tokrat govorimo o precejšnjem padcu cen. LCD-televizor diagonale 37 palcev ali 94 centimetrov povsem spodobne znamke je namreč moč dobiti že za dobrih tisoč evrov. Že pred letom dni smo kot minimalno zagovarjali prav to velikost. Tokrat glede na to, da verjetno ne boste kupovali (ker se vam za majhno razliko ne izplača) nič slabšega kot Full-HD televizor, manjša velikost res ne pride v poštev. Kvečjemu velja razmisliti o malce večjem modelu diagonale 102 cm (42 palcev), saj imajo prav ti modeli skupaj s 37-palčneži danes najugodnejše razmerje med kakovostjo in ceno.
Največjo težo pri odločanju o nakupu velikega ploščatega televizorja ima seveda v večini primerov cena. Sledijo velikost zaslona, kakovost slike in dodatne funkcije. Predvsem svetujemo, da se pred nakupom dokončno odločite za potrebno velikost televizorja. Ker gre pri vseh za širokozaslonske modele, bodite pozorni na diagonalo, ki je zaradi drugačnega razmerja stranic (16 : 9 proti 4 : 3) ne morete primerjati z obstoječim katodnim televizorjem. Za oddaljenost gledanja velja pravilo 30 stopinj vidnega kota, kar pomeni da bi, če TV gledate z razdalje treh metrov, za optimalno izkušnjo potrebovali diagonalo 126 cm (50 palcev).
Glede tehničnih značilnosti ne moremo svetovati nič manj kot Full-HD televizor, saj so cene televizorjev prejšnjih generacij (tehnično precej slabših zmožnosti) le malenkostno nižje. Pri vhodih bodite pozorni na vmesnik HDMI, še boljše je, če ima aparat vsaj dva – potrebovali jih boste za priklop naprav, kot so HD-predvajalnik, igralna konzola, IPTV … Nujno pa preverite, ali TV podpira DRM-zaščito HDCP (na vmesnikih HDMI). Če boste na TV priključili računalnik, boste potrebovali tudi vmesnika VGA in DVI (a na voljo so vmesniki za priklop na HDMI).
Glede vdelanega TV-sprejemnika (tuner) je stvar odvisna od tega, kje domujete. Če TV-signal dobite prek kabelskega omrežja, potem naj ima TV analogni sprejemnik – še bolje, če ima dva. Le in samo če »lovite« programe na hišno anteno, je boljša kombinacija en analogni in en digitalni sprejemnik DVB-T, slednji pa mora obvezno podpirati MPEG-4 (do konca 2009 bo Slovenija prešla na ta način oddajanja in aparati s sprejemnikom MPEG-2 ne bodo več delovali).
KAJ KUPITI
Izbira ostaja stvar posameznika, dejstvo pa je, da so razlike v ceni med znamkami, ki se šele uveljavljajo, kot so HAAN, Mirai in Xoro, ter med že uveljavljenimi znamkami, kot so LG, Philips, Sony in Samsung, velike. A razlike v ceni so precej večje, kot bi bilo soditi glede na razliko v sliki ali kakovosti izdelave. Dražjemu nakupu bodo botrovale zlasti nove tehnologije, kot je recimo 100 Hz prikaz slike, ali pa tehnologije za globljo črno barvo, večji nabor in živost prikazanih barv in večji kontrast. A roko na srce, če niste filmofil, teh razlik – razen s primerjavo drug ob drugem stoječih televizorjev – ne boste opazili. Seveda boste ob pregledu trgovin ugotovili, da so nekateri televizorji posebneži, in skoraj zagotovo vam bo v oči padel Philipsov Ambilight – osvetlitev ozadja televizorja, ki prijetno vpliva na počutje. Koliko pa vam je ta razvada vredna, boste presodili sami. Kot vedno vam polagamo na srce, da kupujete z očmi: primerjajte televizorje in zahtevajte, da vam jih pokažejo – ne pozabite na vhode in daljinski upravljalnik – saj boste imeli prav z njim največ opravka.
Kako izbrati velikost televizorja?
Kako velik televizor kupiti, je odvisno od prostora, ki vam je na voljo. V tabeli smo zbrali priporočila glede optimalnih razdalj gledanja različno velikih televizorjev.
Starejši televizorji so prilagojeni razmerju stranic slike 4 : 3. Če na njem gledate film v razmerju 16 : 9, se to pozna v dveh črnih pasovih, nad in pod sliko. Nekatere to moti, hkrati pa tako ni v celoti izrabljena površina zaslona. Vzemimo na primer televizor razmerja 4 : 3 z diagonalo 72 cm. Pri filmu v razmerju 16 : 9 je dejanska diagonala le 66 cm. Podobno velja tudi v nasprotnem primeru, ko imamo televizor prilagojen razmerju 16 : 9, le da tu govorimo o neizrabljenih robovih levo in desno od slike. Na primer, diagonala 106 cm pade na 86 centimetrov efektivne diagonale.
| Diagonala (cm) | Najbližje (m) | Najdlje (m) |
| 67 | 1,09 | 2,15 |
| 77 | 1,25 | 2,51 |
| 87 | 1,42 | 2,81 |
| 106 | 1,75 | 3,47 |
| 120 | 1,95 | 3,89 |
| 128 | 2,08 | 4,13 |
| 141 | 2,28 | 4,22 |
| 154 | 2,48 | 4,95 |
| 166 | 2,67 | 5,35 |
Tabela 1: Najkrajša in najdaljša razdalja gledanja pri televiziji razmerja 16 : 9
Ploski televizorji znajo na različne načine »raztegniti« sliko 4 : 3 čez vso površino zaslona, vendar so to vedno pozna na sliki. Bodisi je celotna slika raztegnjena, v tem primeru krog postane elipsa, ali pa se razteza le levi in desni del slike, razmerja v sredini pa ostanejo ista, zaradi česar običajno izgubimo del zgornjega in spodnjega roba. Preizkusili smo vse načine in iz prakse vam lahko povemo, da je najbolje potrpeti in zanemariti črne robove levo in desno ter gledati televizijske programe v njihovem originalnem razmerju (4 : 3). Tudi če je zaradi tega efektivna diagonala nekoliko manjša.
| Diagonala (cm) | Najbližje (m) | Najdlje (m) |
| 33 | 0,85 | 1,72 |
| 48 | 1,25 | 2,5 |
| 51 | 1,32 | 2,64 |
| 61 | 1,58 | 3,17 |
| 69 | 1,88 | 3,56 |
| 81 | 2,11 | 4,22 |
| 91 | 2,37 | 4,88 |
| 102 | 2,64 | 5,28 |
Tabela2: Najkrajša in najdaljša razdalja gledanja pri televiziji razmerja 4 : 3
Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Jaka Mele
