Prvi velik preskok, ki ga je naredila televizijska tehnologija, je bil prehod s črno-bele na barvno sliko – v ZDA (in na Kubi) eksperimentalno že v 50. letih, drugod po svetu pa večinoma v 70. letih (SFRJ leta 1971). Sledila je uvedba hi-fi tona – in razvoj formatov standardne ločljivosti je prišel do konca.

FOSFOR GOR, FOSFOR DOL ...

Televizorji, ki so bili namenjeni predvajanju barvnega signala, so veliko bolj zapleteni kot televizorji, namenjeni predvajanju črno-bele slike. Izrabljenost katodnega črno-belega zaslona je določala samo izrabljenost fosforja, ki je zaradi obsevanja počasi bledel in ni mogel več sijati v svoji največji svetilnosti. Kaveljc je pravzaprav povratna zanka: ko je zaslon nov, katodnim topovom ni treba svetiti z vso močjo, da dosežejo potrebno svetilnost zaslona. Ko pa svetilnost pade, moramo topove nastaviti na večjo moč – in to še hitreje uničuje fosfor. In nastane zanka: slabši fosfor − večja moč topov – še slabši fosfor ... Čeprav nam, ko svetilnost zaslona pade pod 80, monitor ne more več podajati realnega kontrasta, se je veliko uporabnikov prilagodilo kontrastu svojega monitorja in so ga uporabljali leta po tistem, ko ni več dosegal optimalnih rezultatov.

Barvni zasloni imajo še eno težavo, in sicer barvne filtre. Ne glede na tehnologijo sestavljajo barvno televizijo trije tipi filtrov – rdeči, zeleni in modri. Ti so postavljeni med izvorom svetlobe in fosfornim slojem in absorbirajo del spektra (pravilneje bi bilo dva dela spektra), svojo tretjino spektra pa prepuščajo. Absorbirana energija mora seveda nekam iti – običajno v segrevanje in s tem bledenje filtra. Barvni obseg monitorja tako postaja vse manjši, toda človeško se oko temu vzporedno prilagaja, in tako kot se stara naš televizijski zaslon, propada tudi naš občutek za barve. Ne sicer za vedno, toda za nakup novega televizorja se običajno ne odločamo tako pogosto.

Zaradi odsotnosti fosforja so nekatodni zasloni, na primer LCD, manj občutljivi na vtisnjeno sliko, vzorec, ki se lahko pojavi na zaslonu pri intenzivni in dolgi osvetlitvi določene točke (npr. svetel logo TV-postaje, cestna razsvetljava na kontrolnih monitorjih). Barvni filtri so veliko manj občutljivi na propadanje kot fosforna prevleka, toda težava LCD-zaslonov je njihovo zadnje svetilo s slabim frekvenčnim razponom. Ta lastnost vpliva na vse tri osnovne barve, zato tudi imajo LCD-zasloni v osnovi manjši barvni obseg kot stari CRT-zasloni. Najbolj uporabljena procesno neodvisna barvna prostora sta sRGB in Adobe RGB. Če ju primerjamo z referenčnim barvnim prostorom La*b* (ni popolnoma idealen, a je blizu tega), obsega barvni prostor sRGB približno 35 % prostora La*b*, Adobe RGB pa 50,6 % prostora La*b*. LCD-zasloni v povprečju pokrivajo 78 %, CRT pa 82% barvnega prostora Adobe RGB. Najnovejše tehnologije obljubljajo več: LCD-zasloni z LED-osvetlitvijo (npr. monitor NEC SpectraView LCD2180 ali televizorja Sony Qualia in Samsung LN-T4681F) ponujajo barvni razpon, ki pokriva 104 % prostora Adobe RGB ali skoraj 53 % vseh možnih barvnih odtenkov.

KAKO NATANČNO IZMERITI BARVE

Za natančno izmero barv mora imeti monitor možnost priključka VGA, tako da lahko upravljamo posamezno barvo. Meritve smo izvedli s kolorimetričnim modulom fotometra Spyder 3. Podatke, ki smo jih dobili, smo vnesli v koordinatni sistem in izrisali graf, ki kaže na obseg barv testiranega monitorja. Večja kot je površina trikotnika, več barv lahko pokaže monitor. Razlike so sicer minimalne in včasih celo malce nenavadne – ko na primer najbolj zelena ne pomeni tudi največjega barvnega prostora – toda pokažejo nam čistost filtrov in kakovost osvetlitve zaslona. In če je bila pri starih televizorjih iz standardne definicije barva filtrov omejena z barvnim prostorom sRGB, je zahteva HD-formata bliže obsegu Adobe RGB. Tudi SD-material, prikazan na HD-televizorju, bi imel tako bolj žive in izrazite barve, toda zaradi slabega signala to lahko pomeni tudi slabost, in ne prednosti. Preveč grob in po možnost še s funkcijo sharpening izostren posnetek lahko deluje precej neprijetno človeškemu očesu. Zato je treba vsakemu monitorju določiti optimalne nastavitve – za kar primerjava v trgovinah, (ker nimaš pri sebi daljinca za vsak televizor) vsekakor ni optimalna možnost.

Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Rajko Bizjak