Poglejmo si torej, s kakšnimi napravami ustvariti video, da bo proces kar najlažji, najhitrejši in predvsem kakovosten. Ne glede na tip naprave, ki jo boste izbrali za svojo videokamero, lahko med različnimi vrstami napravic primerjamo tehnične specifikacije. Poglejmo, kaj nam določene funkcije in podatki povedo. Že sama logika nam lahko pomaga pri selekciji pomembnih od nepomembnih.

Pozorni moramo biti na marketinške trike. Teh se zagotovo spominjate iz drugih primerov – recimo iz računalniških monitorjev, kjer se je nekaj časa dogajala dirka glede hitrosti osveževanja (ja, tiste milisekunde!), trenutno pa se prerivajo, kdo ima večjega pri dinamičnem kontrastu. Podobno smo bili v svetu fotografije in videa deležni navijanja ločljivosti senzorja digitalnih fotoaparatov, kjer so megapike rasle kot gobe po dežju. A dirka za večjimi številkami v večini primerov ne pomeni tudi vidne izboljšave – včasih celo prej obratno.

OBLIKA + VELIKOST IN TEŽA

Prva kriterija, glede katerih se je treba odločiti pri nakupu naprave za snemanje videa, sta oblika in velikostni razred. Seveda oblika za seboj v 60 odstotkih primerov potegne tudi ceno in kakovost posnetkov, a ne vedno, zato se ne omejujte. A hkrati vedite, da se fizike ne da goljufati in da majhna naprava pomeni majhen objektiv, majhne leče in navsezadnje tudi majhen senzorski čip za zajem slike – vse to pa vpliva na to, koliko svetlobe pride do senzorja, zlasti v slabših svetlobnih razmerah – in manj pomeni, da bo rezultat slabši.

Izbiramo lahko med klasično videokamero (ta se je glede na prejšnja leta zmanjšala za polovico, a še vedno gre za napravo, ki zasede celotno odraslo moško roko), kamkorderjem (pogosto pokončne oblike – kot telefon, ali pa v obliki kopita pištole, kar omogoča ergonomsko držanje in snemanje z eno roko), telefonom oziroma digitalnim predvajalnikom (pametni telefoni, dražji digitalni predvajalniki) ali kompaktnim/DSLR fotoaparatom.

Najmanjši med naštetimi so zagotovo telefoni, sledijo kamkorderji in digitalni kompaktni fotoaparati. Največji so aparati DSLR in klasične videokamere.

AVTONOMIJA (BATERIJA)

Avtonomija namenskih videokamer je bila včasih med uro in dvema, seveda pa smo lahko dokupili tudi večje baterije ali pa imeli s seboj rezervne. Vse to še vedno velja predvsem za samostojne videokamere, kjer so večje izbirne baterije z do 5 ur avtonomije snemanja zelo običajen dodatek. Pri telefonih in kamkorderjih pa baterij po navadi ne moremo na hitro menjati – integrirani akumulatorji so namenjeni polnjenju, in ne menjavi. Nekateri kompaktni fotoaparati omogočajo delovanje na AA-baterije ali pa menjavo baterij, a redko zdržijo več kot za uro snemanja.

LOČLJIVOST ZAJEMA

Ker mnoge kamere in aparati omogočajo tako snemanje slik kot videov, pogosto še vedno srečamo navedbo megapik (megapixels). A glavno vprašanje je, ali kamera podpira HD- snemanje ali ne. Pri HD-snemanju imamo v mislih ločljivost 720p. Mnogi novi aparati že podpirajo 1080p, a po našem mnenju so taki videoposnetki danes še preveliki za normalno obdelavo in shranjevanje, hkrati pa ob malih senzorčkih v večini videokamer ne ponujajo praktično nič boljše slike kot 720p. Čeprav imajo mnogi aparati 8 in več megapik, pa ni nujno, da znajo zato snemati HD v 720p ali 1080p (čeprav za slednjega potrebujemo »le« 1920 x 1080= 2,07 megapike). Za HD-video sta potrebna tudi precej zmogljiv interni procesor in ustrezna celotna arhitektura, da zna toliko podatkov zapisovati v realnem času.

Pomemben del zgodbe kakovostnega zajema je tudi velikost senzorja (pa naj bo ta CMOS ali CCD). Podatek o velikosti senzorja je po našem mnenju ključen za kakovost zajema, a ga proizvajalci navajajo le redko (da pa se ga poiskati v tehničnih specifikacijah). Večji ko je senzor, več svetlobe bo zajel tudi v slabših razmerah. Običajno najdemo tri velikosti: 1/2,7 palca (diagonala 6,59 mm); 1/1,8 palca (diagonala 8,93 mm) in 2/3 palca (diagonala 11 mm). Poleg diagonale je pomembno tudi, koliko megapik stlačijo na površino senzorja. Višja ko je številka, slabši (več šuma) bo zajem.

HITROST ZAJEMA

Obvezno velja preveriti pri kakšni hitrosti kamera snema oz. zajema video. Znano je, da potrebuje človeško oko 30 osvežitev/sličic na sekundo (fps – frames per second), da ne opazi preskokov med njimi in da se nam zdi video tekoč. Odvisno od kamere se ta vrednost zaradi različnih predhodnih standardov giblje med 24 in 60 slikami na sekundo – kar je vse še vedno dovolj dobro. A pozor, predvsem nekateri telefoni, pa tudi cenejši digitalni kompaktni fotoaparati in celo kamkorderji, omogočajo le zajem 20 ali celo samo 15 sličic na sekundo, kar pomeni bistveno manj tekoč, preskakujoč in s tem slabši video. Močnejše kamere in aparati DSLR omogočajo celo nastavitev hitrosti zajema – pogosto lahko pri 720p snemamo celo s 50 ali 60 fps, pri 1080p pa med 24−30 fps.

FORMAT ZAJEMA

Seveda se še vedno vse vrti okoli kodekov. A je stvar na srečo preprostejša kot pred leti. Pri formatu zajema nas zanima, v kakšno ovojnico (container) kamera zapakira posnetek. Najpogosteje bomo srečali enega izmed treh tipov ovojnice: 3GP (v uporabi predvsem v telefonih), ASF/AVI (Microsoft), ali pa MOV oz. zelo soroden MP4 (Applov QuickTime format).

Poleg ovojnice je dobro vedeti tudi kakšen video kodek je uporabljen – največkrat gre za H.264, znan tudi kot MPEG4-AVC ali pa tudi za Quicktime, VC1, novi VP8 … Razred zase je zapis MJPEG, kjer gre pravzaprav za zaporedje slik JPEG, združenih v film. Prednosti sta preprosta montaža ter možnost uporabe katerekoli slike tudi kot fotografije, a take datoteke so malce večje od drugih kodekov.

Pred nakupom se velja pozanimati, v kakšne formate torej kamera snema (nekatere omogočajo tudi nastavitev formatov – najpogosteje omogočajo izbiro med MJPEG, ki je boljši za nadaljnjo montažo in obdelavo videa na računalniku, ter AVCHD, ki je priročnejši za prikaz na ploščatih televizorjih), in se prepričati, ali ga naša programska oprema podpira, oziroma ali je želen način nadaljnje uporabe videa z njim združljiv.

POVEČAVA

Od tipa naprave in objektiva je odvisna tudi povečava ali zum. Ko govorimo o povečavi, vedno govorimo o optični povečavi. Ta je edina prava, pozorni pa moramo biti na to, ker proizvajalci pogosto navajajo digitalno povečavo, ki je lahko bistveno večja (a tudi bistveno zniža kakovost videa). Gre za večkratnik povečave glede na izhodiščno goriščno razdaljo. Poleg končne vrednosti (večja ko je, bolj približa) je pomembna tudi začetna vrednost. Zlasti če snemamo bližnje objekte (recimo skupino ljudi v manjšem prostoru), pride prav širokokotna leča, kar pomeni vsaj vrednost 28 mm ali celo manj. Videokamere imajo tudi 32x optično povečavo in več, kamkorderji pa običajno do 2x. Še najzanimivejši so digitalni kompaktni fotoaparati, ki praviloma ponujajo širok kot v izhodišču in povečavo med 6x in 18x (odvisno od cenovnega razreda in velikosti aparata).

ZASLONKA

Zaslonka označuje, koliko svetlobe pride skozi objektiv. Načeloma si želimo čim svetlejši objektiv, torej mora biti številka, ki jo označuje črka F, čim manjša. Zelo svetli objektivi na vsakodnevnih kamerah se začno pri zaslonki F1,8 in F2,8, nato pa se zlasti v zum objektivih pri večji povečavi zaslonka manjša proti 4,8, 6,5, 6,4 … Kamera bo naredila boljšo sliko pri močnejši svetlobi, zato je cilj čim svetlejša zaslonka, torej čim manjša številka F.

Nekatere kamere imajo posebne nočne načine snemanja, s katerimi naredijo boljšo sliko tudi v slabih svetlobnih razmerah.

POMNILNIK

Za shranjevanje videoposnetkov je v modernih videokamerah, pa tudi telefonih in kamkorderjih namenjen bliskovni pomnilnik. Ta je lahko notranji, vgradni ali pa zunanji (razširljiv z pomnilniškimi karticami). Priporočljivo je, da je moč kartice menjati, saj smo tako manj omejeni.

KAPACITETA

Kolikšen disk oziroma kolikšno kapaciteto pomnilniške kartice moramo imeti? Odvisno od uporabe ovojnice in nastavljene stopnje stiskanja. Recimo, Quicktime MOV v 720p in najvišji kakovosti, nastavljivi na digitalnem fotoaparatu Panasonic, za vsako minuto videa porabi okoli 100 MB. Ena ura videa torej pomeni 6 GB prostora. To pomeni, da je 16 GB kartica popolnoma dovolj, zlasti ker baterija aparata ne bo zdržala več kot uro. Če kapaciteta naprave ni izmenljiva s karticami, predlagamo, da ne izbirate modelov pod 32 GB, saj sredi počitnic morda ne bo časa ali priložnosti prazniti napravo.

OSVETLITEV

Pri snemanju videa veljajo ista pravila kot pri fotografiji. Za najboljšo kakovost videa mora biti predmet snemanja optimalno osvetljen. Pogosto (zlasti v zgradbah) to ni mogoče, zato pridejo prav v kamere vgrajene luči. Zadnja leta so to bodisi LED ali pa ksenonske bliskavice. Nekatere kamere imajo nameščena dva ali celo več sklopov luči, s čimer odpravljajo moteče sence. Seveda pa vsaka luč dodatno prazni baterijo. Odvisno od tipa snemanja in časa nastajanja posnetkov utegnejo vgrajene osvetlitve priti še kako prav.

ZASLON

Različne kamere imajo tudi različne zaslone. Medtem ko nekateri kamkorderji omogočajo snemanje skozi iskalo, drugi tega nimajo in je treba med snemanjem gledati LCD-zaslonček naprave. To ima seveda določene prednosti (sploh če lahko zaslon obračamo) in slabosti (če imamo dioptrijo). Nekatere kamere krmilimo prek na dotik občutljivega zaslona (tudi telefone), a to največkrat povzroča samo dodatno tresenje in ni najboljša rešitev.

SAMODEJNO OSTRENJE

Z izjemo aparatov DSLR, kjer pri zajemanju videa še vedno ni nujno, da deluje tudi samodejno ostrenje, vse videokamere dandanes to praviloma premorejo. Drugo vprašanje je, kako jim ta uspeva v praksi. Samodejno ostrenje namreč potrebuje za dobro delovanje dober kontrast – če pa je v kadru vse približno enako sivo ali temno, samodejno ostrenje ne bo vedno delovalo. Zato imajo nekatere kamere in aparati dodatno lučko, s katero si pomagajo pri ostrenju, a to se na videoposnetkih vidi in zato ni uporabna toliko kot pri fotoaparatih. Tako je dobro imeti možnost izbire ročnega ostrenja s preprostim in hitrim nadzorom.

STABILIZATOR

Ko držimo kamero v roki, se roka vedno trese. Še posebej če med snemanjem hodimo, smo na premikajoči se površini ali izpostavljeni elementom okoli nas. V tem primeru pride prav v kamero vgrajen mehanizem stabilizacije slike. Ta je lahko bodisi optični bodisi elektronski. Optični so običajno dražji in nekaj boljši od elektronskih, elektronski pa še vedno precej bolje kot nič. Redke so kamere, ki združujejo oba.

PRIKLJUČKI

Vsaka kamera oz. naprava ima več priključkov. A pred nakupom se prepričajte, ali omogoča priklop prek HDMI-kabla (pogosto je pri manjših napravah treba dokupiti vmesnik – pretvornik iz malega izhoda na napravi v HDMI-vtič). Prek HDMI-povezave gresta tako zvok kot slika, tako da je to edina povezava, ki jo potrebujemo pri ogledu videa na recimo LCD-televizorju. Drugi obvezni priključek pa naj bo USB-vmesnik (če je hitri USB 3, še toliko bolje), ki omogoča hiter prenos videoposnetkov v računalnik in v druge naprave.

PRILOŽENA PROGRAMSKA OPREMA

V času HD-posnetkov, novih tipov ovojnic in vrste HD-formatov, se je izkazalo, da stari programi za obdelavo in montažo videa niso vselej dorasli potrebam. Zato bodite pozornina to, ali je napravi priložen program za obdelavo videa. Zlasti pri telefonih tega običajno ni, medtem ko pri kamkorderjih in digitalnih fotoaparatih praviloma je. Če ga ni, to še ni razlog, da se ne odločite za nakup, a najverjetneje pomeni dodaten strošek v prihodnosti.

ROČNE NASTAVITVE

Nekatere kamere omogočajo tudi ročne nastavitve, kar pa je posebej pomembno le v polprofesionalnih modelih. Za običajnega uporabnika te niti niso pomembne, v vsakem primeru pa so na voljo le v višjem razredu kamer.

DODATNE FUNKCIJE

Zvok
Nekatere kamere imajo mono, druge stereo zvok. Dražje kamere imajo tudi priključek za zunanji mikrofon in celo prostor na ohišju, kamor ga je moč pritrditi. Večina jih omogoča tudi odstranjevanje šuma vetra. Boljše kamere ob povečevanju (zum) usmerjajo tudi mikrofon.

Vodoodpornost
Nekatere kamere so vodoodporne, druge le vodoodbojne. Slednje pomeni, da z napravo ne bo nič narobe, če jo poškropi voda. A pri pravi vodoodpornosti bo vedno navedena še globina v metrih, do katere proizvajalec jamči za delovanje. Na trgu je moč najti kar nekaj vodoodpornih digitalnih fotoaparatov s funkcijo kamere, ki delujejo do treh metrov globine – torej so popolnoma priročni za snemanje med »šnorkljanjem«.

Nastavki
Praviloma imajo vse kamere nastavek za montažo na stativ. A pri telefonih in kamkorderjih to ni vedno nujno. Če nameravate snemati tudi s stativa oziroma biti tudi sami v kadru, potem ne spreglejte tega.

Objektivi
Medtem ko videokamere največkrat omogočajo montažo predleč (z bodisi širokokotno ali teleobjektivno funkcijo), pa predvsem aparati DSLR omogočajo popolno svobodo pri menjavi objektivov.

To lahko daje več ustvarjalne svobode in prosto pot umetniškemu izražanju. Pri tem naj omenimo tudi globinsko ostrino, ki je pri večjih aparatih DSLR bistveno večja in pričara svojevrsten učinek globine (zamazano ozadje za izostrenim objektom).

Moj mikro, april 2011 | Jaka Mele |