Verjetno ga ni junaka, ki vsaj enkrat v zadnjih petnajstih letih ni imel ali pa ni načrtoval nakupa videokamere. Videokamera je očarala že pred desetletji, ko je predvsem ustvarjalni mladi generaciji podžigala domišljijo in vzbujala upe snemanja filmskih uspešnic (saj veste, generacija, ki je zrasla ob videorekorderjih) …

A v praksi se je izkazalo, da je (vsaj do pred nekaj leti) videokamera, imenovana tudi kamkorder, prevelika naprava, da bi jo sproščeno prenašali naokoli tudi takrat, ko snemanja videoposnetka nismo vnaprej načrtovali. In rezultat – večina domačih videokamer je tudi po petih letih starosti posnela manj kot 50 ur videa oz. le 10 ur letno! Rojstni dnevi, kak utrinek s počitnic, nekaj minut domače reportaže iz kakšnega večjega dogodka (poroke ipd.), za kaj več pa ni bilo volj, kamere nismo imeli s seboj ali pa je bila njena baterija prazna …

Interes uporabnikov je torej velik, snemati si ljudje želijo, a že osnovnih ovir pri preprosti uporabi je bilo preveč, hkrati pa še zdaleč niso bile edine.

IZ ANALOGNEGA V DIGITALNO

V času analognih kamer je bila seveda prisotna tudi zadrega, kaj storiti s posnetim videom. Posnetki na traku so s časom in številom predvajanj izgubljali akovost, in v času, ko smo vse več uporabljali računalnike, in ko smo mislili, da so optični diski CD-ROM večni, se je začela tudi digitalizacija videa.

V ta namen smo prva leta kupovali vgradne TV-kartice, še posebej priljubljen je bil ATI s svojimi modeli All-in-Wonder, ki so imeli S-video in kompozitni video vhod ter so s programsko opremo omogočali zajem analognega videa iz zunanjih virov.

A proces je bil tehnično zahteven, največkrat se je težava pojavljala zaradi razlike med sinhronizacijo zvoka in slike, saj je zajem potekal po ločenih kanalih. Stvar je delovala počasi, saj je bil zajem enak hitrosti predvajanja videa, torej 1 : 1. Težava je bilo najti tudi stabilno programsko opremo, ki bi podpirala v tistem času rojevajoči se DivX. Navodil praktično ni bilo (pomnite, to so časi, ko sta se Internet in Google šele rojevala) predvsem pa končni posnetek zaradi zapletenih, pomanjkljivih in nedoslednih kodekov pogosto ni deloval v drugih napravah ali računalnikih. Ali ni deloval ali je bila datoteka prevelika ali pa je bila kakovost posnetka bistveno slabša kot analogna različica s TV-ja. Tudi samo montiranje je bilo kompleksno opravilo, programi pa dragi kot žafran – mnogokrat je bilo treba kupiti celo razširitveno kartico za strojno pospeševanje montaže (Miro, STB) …

Zato ni čudno, da so se prve digitalne kamere pojavile kot odrešenik, in čeprav so še vedno zapisovale na trak, je bil prenos v računalnik in na CD/DVD video disk preprostejši. Povezava DV je podatke prenesla v računalnik s hitrostjo več kot 1 : 1, potrebna je bila samo še pretvorba v želen kodek ali neposreden zapis na video DVD-je, kar je ponujala večina priložene programske opreme…

S TRAKU NA KARTICE

Sploh pa se je revolucija zgodila s prihodom prvih videokamer z vgrajenimi trdimi diski oziroma režami za pomnilniške kartice. Te kamere so na prodaj še dandanes in se cenovno raztezajo tako preko nižjega kot tudi v najvišje cenovne razrede.

V zadnjih dveh letih smo končno dočakali trend prehoda na bliskovni pomnilnik. Predhodniki, temelječi na trdih diskih, ki so magnetno-mehanske naprave, so imeli pri prenašanju naokoli in delu na terenu nemalo težav. Čeprav so v večino kamer vgradili tudi zaščito, ki je zaznala nenadno gibanje in izklopila disk, pa je bilo to v praksi večkrat bolj moteče kot ne.

Danes vsaka spodobna videokamera temelji na bliskovnemu pomnilniku. Ta je bodisi vgrajen bodisi v obliki pomnilniških kartic ali pa gre za kombinacijo. Kapaciteta sploh v zadnjem letu ni več problem, saj so na trgu dokaj poceni na voljo tudi 32 GB kartice, in tudi 64 GB že trkajo na vrata. Poleg tega bliskovni pomnilnik nima premičnih delov in ni občutljiv na udarce, tresljaje, prah in druge okoliške vplive.

SD NI DOVOLJ

Do okoli leta 2008 je bila večina kamer običajnih SD (standard definition), kar pomeni, da so video zajemale v televizijski ločljivosti PAL (danes pogosteje imenovan 576i), ki je pomenil ločljivost 720 x 576 pik prepleteno, pri hitrosti osveževanja 25/50 slik na sekundo (kot so jo prikazovali televizorji tistega časa).

Tak video je bil sicer popolnoma primeren za ogled na televizorju, a kakovost je vsaj v videokamerah, ki niso bile že polprofesionalne, vidno odstopala od resne TV-produkcije, in je bila bolj na ravni malce zlizanih videokaset, ki se jih verjetno vsi spomnimo iz osemdesetih.

Poleg tega je bil video zapisan v kodeku MPEG-2, kar je pomenilo precej veliko porabo prostora (1 ura približno 2,2 GB).

IZGUBA SAMOSTOJNOSTI

Druga težava je bila cena. Videokamera, zlasti digitalna z vgrajenim diskom, je stala preko zdajšnjih 500 evrov, kar pomeni, da to ni bilo nekaj, kar bi si kupili mimogrede. In ker so se ljudje že naučili, da kamero potrebujejo res samo zelo občasno, je prodaja začela padati.
Sočasno se je v digitalnih kompaktnih fotoaparatih, pa tudi na prvih zametkih pametnih telefonov, že pojavljal digitalni fotoaparat, in tudi funkcija snemanja videa ni prišla dolgo zatem. Kar nekaj generacij digitalnih spremljevalcev je imelo zmožnost le osnovnega zajema videa, torej le v nizki ločljivosti QVGA 320 x 240 pik – popolnoma neuporabno z današnje perspektive.

Nato se je pred štirimi leti video v kompaktnih fotoaparatih približal kakovosti SD oziroma jo je z ločljivostjo VGA 640 x 480 tudi presegel – sploh zaradi progresivnega načina snemanja v zapisu MJPEG oz. MPEG-4 (za neznane izraze si oglejte slovarček na sosednjih straneh).

POLET VIDEA!

A piko na i pri razširjenosti videa, tako s tehničnega pogleda dovršenosti kot z vidika doseganja pravega razmerja med ceno, kakovostjo in porabljeno kapaciteto, so videokamere in kamkorderji dosegli šele s podporo HD-video načinu, torej snemanju v 720p (ločljivost 1280 x 720 pik).

To se je zgodilo v letih 2009−2010. Že dobro leto prej pa smo se uporabniki tudi dodobra opremili z novimi ploščatimi televizorji, ki so prav tako podpirali HD-ločljivost in imeli tudi pomemben nov vmesnik – HDMI.

Končno se je enkrat vse lepo časovno poklopilo. Že poceni samostojni kamkorderji za 100 evrov in manj omogočajo snemanje HD-videa v 720p pri povsem spodobni kakovosti. Isto ponujajo tudi dražji mobilni telefoni (iPhone, Android) in pa digitalni fotoaparati v vseh cenovnih razredih. Video je moč gledati na napravah samih ali pa te z enim kablom povezati na TV in ga predvajati tam. Tudi v internet je moč zavoljo hitrih širokopasovnih povezav spraviti tak posnetek razmeroma hitro.

Zato ni presenetljivo, da so v lanskem letu HD-vsebine, ki jih generirajo potrošniki, bistveno prehitele komercialno videoprodukcijo. Temu pričajo tudi ogromni uspehi spletnih servisov za deljenje videoposnetkov, saj recimo v vodilni YouTube vsako minuto uporabniki naložijo za preko 40 ur videoposnetkov!

NAJBOLJŠE ŠELE PRIHAJA

In če smo lani izjemoma še lahko našli kak kompaktni fotoaparat, ki ni podpiral HD-videa, med letošnjimi modeli takega junaka ne najdemo več. Še več, marsikatera naprava že ponuja snemanje videov v polni HD-ločljivosti 1080p (1920 x 1080), zato lahko z gotovostjo trdimo, da je leto 2011 prav gotovo leto HD-videa.

Pa si poglejmo, kaj je pomembno pri potrošniku dosegljivih napravah za snemanje videa, v kakšnih oblikah jih lahko kupimo ter za kakšno ceno.

Moj mikro, april 2011 | Jaka Mele |