Odgovor na vprašanje, kakšno napravo izbrati, bo moral najti vsaj zase. Dejstvo pa ostaja, da bo za veliko večino uporabnikov najpripravnejši bodisi namenski videokamkorder ali pa kompaktni digitalni fotoaparat.

Poglejmo si nekaj tipičnih uporabnikov oziroma scenarijev uporabe ter zanje idealno napravo.

PROFESIONALCI/UMETNIKI

Odvisno od potreb oziroma proračuna se profesionalni uporabniki, ki producirajo profesionalne ali polprofesionalne video vsebine praviloma zatekajo k profesionalnim rešitvam. Če gre za TV-hišo, bomo videli uporabo polnokrvnih videokamer, verjetno višjega cenovnega razreda, morda celo tistih, ki še snemajo na trak, a v digitalni obliki. Taki uporabniki imajo podporo lastnega montažnega studia. Manjša uredništva, internetne video spletne strani posegajo po višjem cenovnem segmentu kamer, ki izhajajo iz široke potrošnje.

Drug tip profesionalnih oziroma polprofesionalnih uporabnikov pa so razna uredništva, kjer obstoječe vsebine poleg osnovnega medija (recimo v časopisu) objavljajo tudi v drugem mediju – na spletni strani. V tem primeru je glavni poudarek na fotografiji, zato je odlična izbira v tem segmentu fotoaparat DSRL, ki podpira tudi snemanje HD-videa. Tak video je moč hitro obdelati in objaviti na spletni strani. Možno ga je pošiljati tudi s terena – zlasti nekateri DSRL aparati višjega cenovnega razreda znajo že v samem aparatu, brez priklopa na PC, pretvoriti posnet HD-video v video nižje kakovosti. V aparatu je moč nastavljati tudi ločljivost in število zajetih slik v sekundi. Odlična izbira za poročanje in delo na terenu in pošiljanje datotek prek interneta ali recimo 3G mobilne povezave, ob ohranjanju najvišje kakovosti. Kamere DSLR imajo tudi prednost odlične globinske ostrine, kar doda dramatičnost zajetemu videu, to pa znajo odlično izkoriščati tako reporterji kot umetniki. Kar nekaj glasbenih videospotov pa tudi TV-nadaljevank je bilo posnetih tako – recimo ena izmed House M.D …

Za oba tipa uporabnikov oziroma naprav je značilna uporaba dodatne opreme, kot so zunanji mikrofoni, dvojno snemanje na dve kartici sočasno ipd. Cena opreme je 1000−10.000 evrov.

DRUŽINSKA UPORABA

Družinski uporabniki, zlasti ko so v igri majhni otroci, nimajo ne prostora ne časa prenašati naokoli velike kamere ali aparate DSLR. Vse, kar lahko storijo, je, da imajo v torbici ali v žepu, ko se odpravijo na izlet, kompaktni fotoaparat. In danes zna ta fotoaparat snemati tako odlične slike kot prave HD-videe. Ker so otroci zelo hitra bitja, je pomembno, da ima kompaktni fotoaparat čim večje razmerje zuma, kar pomeni, da bomo lahko zajeli tudi pogled na otrokov obrazek sredi odra šolske gledališke predstave, in to iz desete vrste dvorane. Neprecenljivo!

Digitalne kompaktne kamere z vsako generacijo ponujajo boljši zajem videa, sploh šum se manjša. Predlagamo, da poiščete model, ki zmore vsaj 25 slik na sekundo pri 720p ločljivosti. Ločljivost 1080p je ta hip premočna, da bi bila res uporabna. A večji senzor pomeni boljšo kakovost zajema v slabših svetlobnih razmerah! Aparati snemajo na pomnilniške kartice, ki so izmenljive, a z 16−32 GB kapacitete in razmeroma sprotnem praznjenju v računalnik tudi tu ne more priti do zadreg.

Kompaktni fotoaparati imajo vedno pogosteje (Panasonic, Nikon, Canon, Sony) kar poseben gumb za začetek snemanja videa, ki je ločen od gumba za snemanje fotografij. Velja izbrati aparat, ki mu je moč dokupiti dodatno baterijo in to na hitro zamenjati.

Pogosto imajo ti kompaktni modeli neposredno na ohišju tudi izhod HDMI, prek katerega sta možna priklop na TV in takojšnje predvajanje posnetkov in slik.

Posebna kategorija znotraj digitalnih kompaktnih fotoaparatov so malce večji digitalni fotoaparati, ki imajo boljšo optiko in predvsem veliko večji razpon zuma. Njihova slabost je velikost, saj jih ni moč spraviti v žep ali torbico, so pa tudi nekajkrat težji od najmanjših kompaktnih, ki so dimenzij večjega mobilnega telefona.

Cenovni razred je 100−500 evrov.

MLADI

Mularija, ki se ji glavni interes vrti okoli družabnih omrežij (Facebook, Twitter, YouTube) ter klepetalnih storitev in programov (MSN, Skype, ICQ), nima časa, da bi svoje vsebine nalagala in delila s prijatelji šele ob prihodu do domačega računalnika. Zato jim je najboljša izbira kar mobilni telefon. Seveda je tu izbira, ko govorimo o HD-videu, manjša kot v svetu kompaktnih digitalnih fotoaparatov, a tudi v srednjem cenovnem razredu, sploh pa z raznimi akcijami in vezavami prek operaterjev, je moč dobiti dober (recimo z Androidom) telefon, ki podpira tudi snemanje 720p HD-videa.

Skupaj z bogatim podatkovnim paketom ali s sprotnim povezovanjem v »mimoidoča« wi-fi omrežja lahko s prijatelji delimo ravnokar zajete videoposnetke, ki navsdno niso daljši od nekaj deset sekund.

Telefonski fotoaparati so po kakovosti zajetega videa najslabši, saj je za optiko in senzor v njih najmanj prostora, nimajo pa niti optičnega zuma. A vseeno so lahko posnetki in video odlične kakovosti, zlasti če so zajeti v dobrih svetlobnih razmerah. Tak telefon je tudi odličen rezervni načrt za primer, da doma pozabimo primarni fotoaparat/kamero.

Podobno kot za telefone velja tudi za prenosne medijske predvajalnike, ki imajo vdelan fotoaparat (recimo za določene modele iPod in podobno).

Cenovni razred: 1−500 evrov.

BLOGERJI

Še zmeraj ostajamo v domeni mladih, a tokrat s poudarkom na daljših videoposnetkih. Tu morajo telefoni prepustiti prednost specializiranim kamkorderjem. Ti so dimenzij telefona, a imajo svoj namenski akumulator in nekajkrat boljšo optiko. V zadnjih nekaj letih so svet obnorele male pokončne kamere, kamkorderji, ki jih držimo kot pištolo. Prvi je ta segment odkril Sanyo s svojimi modeli Xacti, nato pa je primat prevzel Flip, ki ga je lani »pojedel« Cisco/Linksys. Tudi drugi proizvajalci videokamer so prisotni v tem segmentu (Sony, JVC …).

Glavna prednost teh kamkorderjev poleg delovanja v HD-načinu je njihova preprostost. Naprave na ohišju nimajo več kot pet gumbov. S prvim jo prižgemo, z drugim pa zaženemo snemanje. Odvisno od modela je lahko vse drugo samodejno, v nekatere modele pa je vgrajen celo USB-priključek, tako da kamkorder dobesedno vtaknemo v računalnik in že dostopamo do posnetkov, ne da bi iskali kable.

Tudi priklop HDMI imajo te naprave pogosto. Taki kamkorderji imajo tudi prilagojeno baterijo, ki po nepisanem pravilu omogoča toliko ur snemanja, za kolikor ima kamera zmogljivosti. Na primer 1−4 ure s kapaciteto (obvezno notranjega bliskovnega) pomnilnika do 16 GB.

Drugače kot pri telefonih pri teh kamkorderjih proizvajalci vedno prilagajo tudi specializirane prilagojene programe, ki čim preprosteje omogočajo osnovno urejanje videa in nalaganje posnetkov v YouTube in druge video servise.

Cenovni razred: 100−300 evrov.

Moj mikro, april 2011 | Jaka Mele |