HDTV pa ne zajema samo LCD televizijskih sprejemnikov ali plazem in ni odvisen od obilnimi centimetri diagonal teh naprav in podobno. HDTV je tehnološki napredek, še zlasti glede na obstoječe analogne katodne televizorje, katerih tehnologija je v bistvu stara več kot 50 let. Tehnologija kot taka se ne nanaša samo na televizijske enote, temveč obsega celoten spekter, ki vključuje tako televizorje, zvočne sisteme, signale kanalov in podobno.
NIČ VEČ DUHOV IN SNEGA
A dejstvo ostaja – slika na televizorjih »HDTV-generacije« je neprimerljivo boljša. Na račun povečanega števila slikovnih pik in števila vrstic v sliki je ta precej jasnejša (ostra). Ob tem so tudi same barve precej izrazitejše, kar nam na koncu da res dobro sliko. Ob tem se slika sama več ne prikazuje z uporabo prepletenega (interlaced) signala, temveč s postopnim (progressive) signalom, kjer ni več tistih motečih črt, zmazanih slik in utripanja zaslona. K boljši sliki pa ne pripomore samo tehnologija na televizorju, temveč tudi sam »tip« signala, prek katerega gledamo televizijske kanale. Vsi ti prenosi postajajo digitalni, in le kot taki skupaj s HD-televizorjem postajajo prava kombinacija, saj je slika ne samo lepša in boljša, ampak je tudi brez t. i. učinka duhov, kjer se je neka oseba v filmu ob hitrem gibanju »vlekla« za sabo, ali pa »snega«, ki se je kazal v belih pikicah, ki so letale po zaslonu in nas precej motile ob gledanju filma ali televizijskega programa.
V SREDIŠČU DOGAJANJA
Skupaj z boljšimi televizorji je napredoval tudi zvok. Ta je kakovostnejši, zaradi česar pa je v modi, da se zraven dobrega televizorja omisli tudi boljši zvočni sistem. Stereo zvok, ki smo ga bili vajeni v zadnjih desetletjih počasi, nadomešča prostorski zvok, bodisi 5.1 ali 7.1. Dejstvo je, da HDTV skupaj s HD-vsebinami podpira boljši zvočni doživljaj, kot smo ga bili vajeni. Tak zvok več ni samo domena kinodvoran, kjer smo se včasih čudili, kako je to mogoče, da slišimo avto, ki se pripelje z leve proti desni, dejansko od levega proti desnemu zvočniku in podobno. Samo doživljanje pa nas s takšnim zvokom postavi v središče dogajanja v filmu in imamo občutek, kot da smo res sredi akcije.
Slika na televizorju ni več kvadratna oz. v bolj kvadratnih razmerjih, kot je to bilo včasih. Po domače povedano, je slika zdaj bolj pravokotna, širša široka. Prej so bile stranice v razmerju 4 : 3, zdaj so v razmerju 16 : 9, kar je bolj poznano kot widescreen. Širina slike je tako večja, kar je za naše človeško oko naravnejše, ker je naše vidno polje večje v širino kot pa v višino. Če to povemo še bolj po domače, zdaj vidimo »več filma«, kot smo ga včasih.
HDTV je odlična nadgradnja prejšnje generacije televizorjev, SDTV (Standard Definition TV), in v naše dnevne sobe prinaša boljšo in širšo sliko ter kakovostnejši in prostorski zvok.
KAJ POMENIJO OZNAKE
HD TV
Oznaka za televizijske sprejemnike (vključno s »set-top boxi« in integriranimi digitalnimi TV-sprejemniki), ki lahko sprejemajo in dekodirajo HD-signale (720p, 1080i) prek kabla, satelita ali prizemne radiodifuzije.
HD Ready
To oznako marsikdo zamenjuje z oznako Full HD. HD Ready pa je v bistvu kar daleč od Full HD, saj naprave s to oznako ne izpolnjuje vseh zahtev, ki jih ima Full HD. Prav zaradi zlorab besedice HD v oglaševalske in marketinške namene, so proizvajalci ustanovili HD- konzorcij, ki bedi nad logotipi in tehničnimi zahtevami za njihovo pridobitev. HD Ready tako označuje televizijske sprejemnike, ki imajo zmožnost prikazovanja 720 vrstic višine slike in imajo vsaj en vhod, ki podpira HD-signal – ali HDMI (oz. DVI) ali pa analogni YPbPr, na katerem mora podpirati tudi standard za zaščito digitalnih vsebin HDCP. Poleg osnovnih 720 vrstic višine pa bi takšni televizorji ali naprave morali podpirati predvajanje tako 720p kot signale 1080i – seveda z internim prilagajanjem in preračunavanjem slike. Ločljivost televizorjev, ki so označeni s HD Ready, je navadno 1366 x 768 slikovnih pik, velika večina pa jih ima zraven tega še priključek HDMI. Zahteva za pridobitev te specifikacije ne omenja sprejemnika, zato za sprejem radiodifuznih HDTV-programov potrebujejo te naprave zunanji HDTV-sprejemnik (set top box), ki zna take signale sprejeti in dekodirati.
HD Ready 1080p
Obstajajo tudi druge različice oznake HD Ready, npr. HD Ready 1080p, ki vključujejo še večjo ločljivost slike (zmožne so prikazati pravih 1080 vrstic v progresivnem načinu, a nimajo HD-sprejemnika za sprejem TV-signala v tej kakovosti, zato potrebujejo zunanji STB oz. vir) – največkrat imajo take oznake projektorji in monitorji. Ker je HD Ready 1080p dokaj nova oznak v družini HD, nanjo naletimo le redko.
HD TV 1080p (tudi Full HD)
Dejansko gre za navpični prikaz 1080 vrstic slike, s čimer pa se horizontala povzpne na zajetnih 1920 slikovnih pik. Slika, ki jo prikazujejo televizorji z oznako Full HD, tako znaša krepkih 1920 x 1080 slikovnih pik. Pri filmih, posnetih v takšni ločljivosti, pa zraven številke 1080 srečamo še črko i ali p. I pomeni prepleten (interlaced), p pa postopen ali progresivni (progressive). Slednji je seveda boljši in je t.i. pravi oz. Full HD. Prvi tako ni »prava stvar« in se ga HD-fanatiki izogibajo. Full HD oz. 1080p je tista prava visoka ločljivost, o kateri se govori in ki se je verjetno ne bi nihče branil. Televizorji Full HD oz. HD TV 1080p vsebujejo tudi sprejemnik (navadno DVB-T) ki je zmožen sprejeti in dekodirati/prikazati vhodni signal v 1080p ločljivosti (in v vse nižje seveda). Seveda pa je predvajanje take vsebine pravi izziv, glede na »veliko« izbiro HD-kanalov pri nas je to bolj polom kot karkoli drugega. Filmi v ločljivosti Full HD prav tako zahtevajo od nas še posebno komponento, bodisi računalnik, opremljen s HD izhodom, ali predvajalnik blu-ray. Kar je spet dodaten strošek tako za samo komponento kot za medije. A tako pač je in hitro se še ne bo spremenilo.
Moj mikro, Januar 2009 | Jaka Mele |
