A ne glede na to je videti, da mora kupec novega televizorja dandanes vsaj na par dodatnih modulov izobraževanja v kako strokovno šolo za elektrotehniko, preden se poda na zahtevno pot nakupa novega televizorja. Ker se imam za poznavalca tehnologije, sem mislil, da se bom ta tehnološki labirint prebil z lahkoto. Ajajaj!

Dobro, tehnika ni več vprašanje. LCD je definitivno edina možna izbira, in čeprav se v kakih zaprašenih kotih eBayjevih skladišč še najde kak dober in poceni CRT-televizor tja do 44- palčne (110 cm) diagonale, ta zaseda prevelik prostor v stanovanju. In seveda prvo vprašanje je bilo, kako velik televizor sploh potrebujem za naše stanovanje, kajti verjetno ne bomo postavljali sobe okoli televizorja, temveč televizor v sobo. Njega dni je veljalo, da je optimalna ogledna razdalja za televizijo PAL 2- do 5-kratnik diagonale zaslona. Tehnologija HDTV je to pravilo malček spremenila. Standard SMPTE priporoča najmanjši vidni kot 30 stopinj. Če gledamo preveč od daleč, ne vidimo podrobnosti. Če gledamo preblizu, je pika (piksel), osnovna enota slike, že opazna in moteča. Glede na vse mere sem izračunal, da je za moje potrebe idealna mera 42- do 46-palčna (100 do 115 cm) diagonale zaslona. Obvezno poln HDTV, 1080 vrstic – niti ne toliko za danes kot za jutri, kakovost televizije, ki prihaja. Hotel sem tudi televizor s sprejemnikom MPEG-4, kajti to naj bi bil v bližnji prihodnosti standard prenosa. Kmalu sem odkril, da to zmorejo le najnovejši modeli, pa še to ne vsi. Želel sem imeti tudi funkcijo slike v sliki ali slike ob sliki, ki je bila še pred kratkim del vsakega televizorja višjega cenovnega razreda, sodobni modeli pa jo ponujajo le v najvišjem cenovnem lahko razredu. In seveda postavil sem si cenovni razred. Vedel sem, da previsoko ne morem, da pa lahko zaradi izplačanih honorarjev razmišljam o ceni med 1600 in 2200 evri. In smo stopili na oglede.

Kako priti do informacij o kakovosti televizorjev? Modelov na trgu je ogromno, vsak na forumu hvali svojo odločitev in TV ki ga je sam kupil, drugi so zanič. Edina možnost je vizualno primerjanje modelov – toda na podlagi česa? Kakovost slike je odvisna od ogromnega števila dejavnikov, od vhodnega signala, nastavitev, razmer gledanja ... Tudi počutje gledalca vpliva na dojemanje slike. Spomina na kakovost slike skoraj ne moremo prenesti iz enega prostora v drugega. Idealna primerjava bi bila seveda, če bi imeli televizorje enega ob drugem, v istem prostoru in z isto sliko, kar pa si lahko privošči le peščica medijev v tujini. Ogromno je odvisno tudi od prodajalcev, kako točno in z občutkom nastavijo prametre slik, še posebej kontrast in ostrino. Predvsem pri ostrini pogosto preveč pretiravajo pri nastavitvah in slika dobi grd in grob videz razostritvene maske. A vseeno je neposredni ogled najboljša možnost.

Moj prva želja je bil televizor, o katerem sem že veliko slišal – Pioneer Kuro. Kakovost seveda potrjuje tudi cena in televizor je bil na zgornjem robu mojega cenovnega polja. Tudi predstavitev v Pioneerjevem centru v Šiški je vrhunska, z lepo sliko v krasnem okolju. Toda letošnji modeli še nimajo sprejemnika MPEG-4. In ker tudi primerjava z drugimi znamkami ni bila možna, sem to željo opustil.

V spletu sem dobil podatek, da Pioneerjeve zaslone pravzaprav izdeluje Sharp. Ko sem pogledal Sharpove modele, mi je v oko padel njihov 42-palčni model, MPEG-4, slovenski meniji, ugodna cena ... Že sem pomisli, da imam televizor, ko sem na poti iz trgovine videl dva Phillips televizorja (krasna zaslona, le da zunaj cenovnega okvira) s frekvenco osveževanja slike 50 in 100 Hz. Čeprav sem bil mnenja, da frekvenca osvežitve 100 Hz pri LCD-zaslonih zaradi progresivnega izpisa slike ne igra pomembne vloge, me je opazna razlika v kakovosti gibljive slike prepričala. Še zlasti slika, gledana z roba vidnega polja, prinaša res vidno izboljšavo in manj skakajoče premike hitrih objektov znotraj kadra. Torej, 100 Hz model obvezno. Sharp ima tudi takega v mojem cenovnem polju, toda brez vdelanega sprejemnika MPEG-4. In spet primerjave med obstoječimi modeli.

In odgovor sem dobil v pravzaprav enem najpogostejših modelov – Sonyjevem. Letošnji model 46W4500 ima vse tisto, kar sem potreboval. Velik zaslon, lepo sliko, 100 Hz, sprejemnik MPEG-4 in cenovni razred, ki spada v moj proračun. Preverim ceno na nemškem eBayju – malo razlike, s prevoznimi stroški celo cenejši. Digitalni sprejemniki za kabelsko (DVB-C) in zemeljsko (DVB-T) sprejemanje. Potreboval sem le še kakovosten zidni nosilec, ki omogoča premikanje zaslona v vseh treh smereh, in televizor stoji na zidu – mesec dni po začetku iskanja in po nekaj ducatih ogledov in neskončno tekanja po trgovinah. In če pomislim, da sem bil na začetku prepričan da bo šlo hitreje in z manj težavami …

Moj mikro, Januar 2009 | Rajko Bizjak