Naš velik nov LCD-zaslon nam nič ne pomaga, če sameva v kotu, zbira prah in se dolgočasi. Zato potrebujemo izvor slike, ta pa nam bo ob pravi izbiri v kombinaciji z zaslonom polepšal marsikateri dan.

ANALOGNO NA SMETIŠČE …

Analogno se počasi, a vztrajno seli na smetišče zgodovine. To ne pomeni, da analognih izvorov slike ne moremo spremljati na velikem LCD-zaslonu, ampak da bomo morda nad kakovostjo prikazanega zaradi razlike v ločljivosti zaslonov in izvora slike sprva malce razočarani.

Morda se marsikomu zdi to samoumevno, a ni malo ljudi, ki so pred nakupom novega televizorja v trgovini navdušeni nad kakovostjo predstavitvenega HD-posnetka, doma pa razočarani, ko si ogledujejo stare VHS-posnetke ali TV-program iz analognega kabelskega, prizemeljskega ali satelitskega izvora. Analogne vsebine so še vedno del našega vsakdana, zato se je pred nakupom pametno seznaniti tudi s kakovostjo prikaza slike analognega izvora na izbranem zaslonu.

DIGITALNO NA IGRIŠČE

Če je analogni video svet urejen in uporabnik vsaj približno ve, kaj lahko od posameznega standarda pričakuje, tega za svet digitalne TV ne moremo z gotovostjo trditi. Tako velika stvar, kot je prehod z analogne na digitalno TV, se pač ne zgodi vsak dan, čeprav so stvari načeloma dorečene, pa se uporabnik med standardi, ločljivostmi in tehnologijami brez težav izgubi.

Digitalni TV-signal lahko tako kot tistega v analogni obliki spremljamo prek satelitov, kabelske in prizemeljske distribucije (DVB-S, DVB-C in DVB-T). Digitalno TV lahko spremljamo tudi preko IP-protokola in prizemeljskih DVB-S digitalnih »satelitskih« oddajnikov. Torej v osnovi poznamo vsaj pet različnih načinov sprejema. Kar sploh ni slabo, saj ima vsak svoj krog uporabnikov.

Težave se začno pri uporabljenih »kodekih« (tehnologiji stiskanja podatkov), prenosu in ločljivosti. Prehod z analognega na digitalni sistem trenutno koristi predvsem distributerjem in s tem zaradi znižanja stroškov oddajanja tudi TV-hišam. Distribucija posameznega digitalnega TV-programa potrebuje za prenos le delček frekvenčnega območja, ki ga za distribucijo potrebuje analogna TV. To v praksi pomeni, da sliko enake kakovosti pripeljemo do gledalca za veliko manjši strošek ali pa za enak strošek ponudimo več različnih TV-kanalov, možna pa je seveda tudi uporaba večjega frekvenčnega spektra in distribucije visokokakovostne slike, ki se ji učeno s tujko reče High Definition.

Pa ni tako preprosto, kot se morda sliši. Če smo pri analogni TV natančno vedeli, kakšno sliko bomo gledali, je to pri digitalni različici odvisno predvsem od treh dejavnikov:

1. uporabljenega standarda stiskanja (MPEG-2 in MPEG-4),
2. uporabljenega podatkovnega toka (širši ko je tok, več podatkov o posamezni sliki lahko prenesemo, tako imamo ob širšem podatkovnem toku kakovostnejšo sliko, vendar to velja samo do neke meje, po tem pa so razlike zanemarljive),
3. uporabljene ločljivosti videa (večja ko je ločljivost, ostrejše slike bomo deležni).

Trije našteti dejavniki določajo kakovost prikaza posameznega TV-kanala. Nič nam ne pomaga visoka ločljivost videa, če uporabljamo za stiskanje MPEG-2 in ozek podatkovni tok. In ravno tu se pojavljajo težave. Ker so digitalni sprejemniki v osnovi mali računalniki, so sposobni »prežvečiti« nesluteno število različnih kombinacij podatkovnega toka, ločljivosti in formata stiskanja. Zato nam podatek o tem, ali imamo IPTV, DVB-C, DVB-S ali DVB-T nič ne koristi, če ne poznamo podatka o ločljivosti, uporabljenem formatu stiskanja in širini podatkovnega toka.

MPEG-2 PROTI MPEG-4

MPEG-2 je standard stiskanja podatkov, ki ga poznamo predvsem kot standard za zapis filmov na DVD-plošče. Z nekaj bombončki (dodajanje informacij, kot so teletekst, podnapisi in podobno) ga poznamo v obliki MPEGTS tudi v svetu digitalne TV. Prisoten in razširjen je v vseh različicah, tako satelitski, kabelski kot prizemeljski, pa tudi pri IPTV in prizemeljski DVB-S (na primer Lastovka TV).

Glavna prednost je široka razširjenost in s tem cenovno dostopnost naprav za sprejem. Največja pomanjkljivost pa je potreba po širokem podatkovnem toku, kar je še zlasti opazno pri visoki ločljivosti.

Tu nam na pomoč priskoči novejši in naprednejši MPEG-4, ki za sliko enake kakovosti potrebuje bistveno ožji podatkovni tok. Razlike v pasovni širini potrebnih podatkov so očitno opazne pri HD-kakovosti slike. Za lažjo predstavo lahko primerjavo prenesemo v svet filmov DVD in DivX. Kakovost videa v obeh različicah je povsem primerljiva, s krepko prednostjo različice DivX, ki za video enake kakovosti potrebuje nekajkrat manj podatkov na posamezno sekundo.

Ima pa MPEG-4 zaradi že uveljavljenega standarda MPEG-2 kar nekaj težav zaradi zahtevane opreme za sprejem. Predvsem zato, ker je draga in ker ima manjši krog potencialnih uporabnikov, je tudi izbire manj. Prvi so MPEG-4 pri nas ponudili v obliki okrnjene programske sheme IPTV-distributerji, saj se ravno na področju tehnologij xDSL pri bolj oddaljenih uporabnikih pozna vsak megabit na sekundo.

Se je pa Slovenija pametno odločila, ko se je pri uvajanju digitalne prizemeljske TV odločila za uporabo formata MPEG-4. Odločitev je bila sicer v danem trenutku dražja izbira (ponovno zaradi nerazširjenosti in s tem tudi za 100 % dražje opreme), a nam bo na dolgi rok prihranila ponovno menjavo standardov, kar pa načeloma prej ali slej čaka vse, ki danes uporabljajo MPEG-2.

Slovenski kupci, bodite pri nakupih TV-zaslonov, predvsem v tujini, pozorni na podprtost formata MPEG-4, saj boste sicer (če vaš novi DVB-T sprejemnik podpira MPEG-2), za sprejem prizemeljske digitalne TV morali kupiti še poseben sprejemnik s podporo za MPEG-4.

IPTV

Uporabniki IPTV so se v preteklih letih že navadili, da imajo ob vsakem televizorju še STB (set-top box), prek katerega izbirajo programe, pa tudi na nov daljinski upravljalnik so se navadili. Velika škoda je da v svetu IPTV ni standarda, ki bi se ga držali vsi distributerji in seveda tudi proizvajalci televizorjev. Če lahko danes kupimo TV z dvema sprejemnikoma, gre največkrat za kombinacijo analognega in DVB-T MPEG-2 (redkeje MPEG-4 – pozor!), a vgrajenega IPTV-sprejemnika še nismo zasledili. Vsekakor pa je to prihodnost in verjetno ni več daleč dan, ko bo tudi to na trgu!

KAJ NAJ TOREJ IZBEREM?

Če imate možnost, vsekakor priporočam izbiro distributerja, ki vam signal pripelje v digitalni obliki, skoraj vsi ponudniki digitalne TV testno ponujajo vsaj en TV-program HD-ločljivosti. Drugi so na ravni klasične analogne TV. Ima pa dobra stara analogna TV še eno dobro lastnost: vsak televizor ima namreč že vgrajen analogni sprejemnik, tako da dodatnih naprav za sprejem ne potrebujemo, kar pa ne velja za digitalno TV. Vsak TV-zaslon, mora imeti bodisi vgrajen podprt sprejemnik bodisi STB, to je napravo, ki sprejme digitalni video in ga televizorju posreduje v obliki, ki jo slednji zna prikazati.

Moj mikro, Januar 2009 | Jaka Mele |