Še ne tako daleč v preteklosti je fotografa zadovoljeval aparat, ki je imel mehansko napenjanje filma, mehanski sprožilec, ob skoraj popolni odsotnosti avtomatike, kaj šele elektronike. Danes pa vam najcenejši kompaktni fotoaparat zablesti ob silni množici elektronike, ki je bila še do nedavnega bolj domena računalniškega kot fotografskega sveta.
Ker ob poplavi bolj ali manj pomembnih in nepomembnih novostih, tako v kompaktnem in DSLR-razredu prihaja do zmede pri kupcih (največkrat zaradi marketinških trikov trgovcev), vam bomo skozi naslednjih nekaj odstavkov odstrli zastor s tehničnih novotarij, ki nemalokrat olajšajo delo fotografu, največkrat pa le olajšajo prodajo najnovejših foto igračk.
Že nič kolikokrat smo število pik na tipalu označili za največkrat nepomemben podatek pri kompaktnem aparatu, saj se tako iz leta v leto vleče proizvodnja fotoaparatov, ki ne dosegajo kakovosti izpisa slike starejših modelov. Povsem drugače je pri višjem razredu DSLR-aparatov, kjer »vojna za piksle« še vedno traja, se pa že umika pomembnejšim stvarem, kot je na primer odpravljanje šuma na tipalih, kadar uporabljamo višje ISO-vrednosti. Trenutno vsi nestrpno pričakujemo najnovejšo Canonovo igračo 1D Mark III, ki zmore posneti kakovostno sliko pri ISO 3200 in celo pri ISO 6400. Jasno, konkurenca bo zopet sledila, mi uporabniki pa se bomo veselili.

NOVOTARIJE V »TROT'LCAH«

V razredu kompaktnih aparatov prizadevanja za zmanjanje šuma ni, saj niti ni potrebe glede na fotografsko nezahtevne kupce. Vse več pa je poudarka na popolni avtomatizaciji dela s kompaktno kamero. Proizvajalci so skozi leta izkušenj in tudi na podlagi želja uporabnikov v aparate dodali množico funkcij, ki delo olajšajo do te mere, da enostavno skoraj ni potrebe po nadaljnji obdelavi slike v računalniku. Večini aparatov bodo sčasoma dodali funkcije, kot so prepoznavanje obrazov, odstranjevanja učinka rdečih oči, tehnologije za odpravo tresljajev in še in še.

Prepoznavanje obrazov

Pod tem imenom se skriva tehnologija, ki fotografu omogoča natančnejše ostrenje pri portretni fotografiji, saj postopek prepoznave deluje na način zajema, ki aparatu na podlagi programiranih parametrov omogoči zaznati obraz na fotografiji. Tako aparat poskrbi, da je ta del fotografije izostren ne glede na to, ali se portretiranec celo premika. Jasno, tehnologija ni vsemogočna in modul za samodejno ostrenje se kaj hitro zmoti, če je portretiranec preblizu ali preveč oddaljen, tako da pravilna zaznava obraza ni mogoča.

Odstranjevanje rdečih oči v aparatu

Večina proizvajalcev se tudi pohvali z odpravo ene najbolj motečih napak, ki jih uporabniki doživijo ob prvem ogledu fotografij. Odprava rdečih oči portretirancev je bila dolgo na seznamu želja uporabnikov. Zato so proizvajalci v aparate dodali sistem za odpravo te napake. Vsi poznamo predblisk z bliskavico, ki naj bi v nekje 70-odstotno odpravil to težavo, a za današnje standarde je odstotek napake previsok, zato so proizvajalci spet posegli po elektroniki. Ko aparat zazna učinek rdečih oči, se v elektronskem drobovju zaženejo procesi za programsko odpravo napake, ki pa reagirajo le na rdeči učinek v očeh. Napake, ki jih opazimo na domačih živalih, kot so mačke in psi, se bodo še naprej odražale na fotografijah.

Sistemi za odstranjevanje prahu v DSLR-aparatih

Kar je bila še do nedavnega domena in zaščitni znak blagovne znamke Olympus, ima danes skoraj vsaka blagovna znamka. Govorimo o sistemih za odstranjevanje prahu s tipal. Na tipala DSLR-aparatov se zaradi menjavanja objektivov in notranjih delov, ki so gibljivi, zelo hitro lepi prah in dokler fotografiramo motive z odprto zaslonko, tega niti ne opazimo. Že pri zaslonki F8 in dalje pa se najraje na pokrajinskih fotografijah, kjer je na sliki tudi nebo, rade pokažejo temne pike in pege. Rešitve, ki bi 100-odstotno odpravila to težavo, še ni, je pa zanimivo, da je prva izvedba (Olympus E-1) še vedno najuspešnejša. Testi so pokazali, da sistem v aparatu E-1 deluje izredno dobro, saj visokofrekvenčni tresljaji prah s folije pred tipalom lepo odstranjujejo na lepljive blazinice okoli tipala. Sistemi drugih proizvajalcev so le približek in posnemanje, a dela ne opravijo zadovoljivo. Zahtevnejši uporabniki zato posegajo po čistilnih sredstvih, kot so čopiči, puhalke, mokra čiščenja … in v skrajnem primeru servis.

Živa zaslonska slika − Live View

Velikokrat so se prodajalci posmehovali neukim uporabnikob fotoaparatov, ko so si želeli iz kompaktnega razreda preiti v zgornje nadstropje, k DSLR-aparatom, in začudeno spraševali, kako da na zaslonu aparata ni žive slike. Navajeni uporabljanja zaslona pri fotografiranju so se nejevoljno čudili, kako da mnogo dražja oprema ne omogoča ogleda žive slike na zaslonu. Pa se je tudi to spremenilo. S prihodom Olympusa E-330 se je tudi v razred DSLR preselila praktičnost uporabe zaslona ob fotografiranju. Olympusov sistem uporablja dve tipali (MOS in CCD), eno za zajem slike, drugo zgolj za Live View. Canon (1D Mark III) pa se je odločil za drugo pot in uporablja le eno tipalo, kar ne omogoča ostrenja slike, kadar je ta funkcija vključena. Ogled prek zaslončka nam zelo olajša delo pri makro fotografiji ali pa na zahtevnem terenu, kakor tudi v množici ljudi, ko lahko fotografiramo prek njihovih glav.

Stabilizacija slike (VR, IS, OS, NR …)

Ena najpogostejših napak na fotografijah je neostrost. Neostre slike so posledica napačne drže in proženja aparata, predolgih časih osvetlitve in uporabe teleobjektivov. Že dolgo let poznamo rešitve tega problema z uporabo objektivov, ki imajo vdelane sisteme za odpravo tresljajev. Kot prvi je s to tehnologijo na trg vstopil Canon, kmalu pa mu je sledil tudi Nikon ter pozneje Sigma. Vsi so uporabili sisteme za zmanjšanje tresljajev v objektivih. S prihodom legendarne Minolte D7 pa je bil sistem prvič vdelan v ohišje/aparata.
Sistem, ki je vdelan v aparat, je laično gledano dokaj preprost. Namreč, gibljivo je tipalo, ki kompenzira tresljaje roke in gibanje objektiva. Slaba stran te rešitve je le ta, da se slika v iskalu ne umiri. Nekoliko niha, kar je moteče le na začetku, pozneje pa se uporabnik tega kar navadi. Zato je ta težava najbolj izražena pri objektivih z daljšimi goriščnicami (300 mm in več). Je pa prednost uporabe sistema v aparatu očitna, ko govorimo o ceni, saj imamo v uporabi lahko poceni objektive. Letos je Nikon že nakazal, da je moč izdelati soliden objektiv z vdelanim zmanjšanjem tresljajev tudi za razmeroma malo denarja.
Po vsem opisanem lahko sklenemo le to, da bodo proizvajalci počasi prenehali dodajati nove in nove bonbončke v fotoaparate, saj imajo danes že skoraj vsi dostop do najnovejših tehnologij, ki jih eni bolj, drugi manj s pridom uporabljajo. Še vedno je nesporno dejstvo, da je denar sveta vladar in tudi tu bodo bitko za kupce dobili tisti, ki bodo znaten del dobičkov vračali v razvoj, ki pa se bo moral bolj usmeriti v izboljšavo in pocenitev obstoječih tehnologij kot pa v razvoj novih, ki se največkrat izkažejo za pogojno uporabne.