Ko je pomnilniška kartica polna, posnetke prenesemo v računalnik in v veliki meri nanje pozabimo. Nekateri uporabniki vsaj del posnetkov dodatno obdelajo, jih razvrstijo in shranijo na posebno mesto na trdem disku. Vse več uporabnikov pa ima pravcati »hrčkov sindrom«. Nobenega posnetka se ne sme zavreči, pa če je še tako neposrečen.
No, skoraj tako. In posnetki se nabirajo in kopičijo in počasi začnejo na trdem disku zasedati znaten del prostora. Počasi postanejo »arhivi« fotografij nepregledni in le redko si ogledamo »stare« posnetke. Ali ste se v tem opisu prepoznali? Saj ni tragedije, sodite namreč v večino uporabnikov. In zakaj je tako? Ker je večina uporabnikov silno razpoložena razmišljati o čedalje novejših digitalnih fotoaparatih, tiskalnikih, ki zmorejo ah in sploh, morda še kaj o obdelavi fotografij, potem pa se zadeva že počasi konča. Pomemben del fotografiranja pa je, če odmislimo obdelavo fotografij, tudi njihovo razvrščanje in hranjenje.
V »dobri stari časih«
Spomnimo se na čas pred nekaj desetletji. Če ste mlajši, pa se spomnite na početje svojih staršev. Čeprav je bilo treba kupiti film, ki ni bil vedno poceni, fotografirati izbrane trenutke, filme odnesti na razvijanje in počakati na fotografije, se je z leti nabralo precej fotografij. Boljše so končale v družinskih albumih, še več pa v škatlah za čevlje, v kateri od omar in na koncu celo na podstrešju. Albume smo si ob družinskih praznikih ali pa kar tako ogledovali ali jih pokazali prijateljem in znancem.
Kot v »starih« časih je danes še pomembnejši kritičen ogled fotografij in brisanje tistih, s katerimi nismo zadovoljni. Sicer se bomo v fotografijah kmalu utapljali.Manj ko je izbranih fotografij, več bo možnosti, da si jih bomo še kdaj ogledali. In ker gre za lepe in posrečene fotografije z visoko vsebnostjo spominov, so seveda tudi več vredne. Tako pritegnejo našo pozornost tudi z vidika ohranjanja. Kako torej hranimo digitalne fotografije ? Načinov je veliko, prav vsi niso enako varni in vsi vam gotovo ne bodo všeč. Prav pa je, da razmislite o hranjenju fotografij, saj ste sicer vrgli stran denar za nakup fotoaparata in čas, potreben za fotografiranje.
TRDI DISKI
Trdi diski so dandanes silno prostorni in nanje je mogoče shraniti velike količine digitalnih fotografij. Če želimo pregledne arhive fotografij, pa moramo smiselno in pregledno pripraviti prostor na trdem, disku. Priprava map še gre, kaj pa naprej? Kako se lotiti arhiviranja. Brez določenega sistema bo iskanje določene fotografije kot iskanje igle v seneni kopici.
Različni uporabniki se problema lotijo različno. Pri razmisleku pa si lahko pomagamo z načeli razvrščanja in hranjenja drugih dokumentov. Pri tem nam lahko pomaga tudi kak napotek izkušenih arhivarjev ali pa že obisk knjižnice in razmislek o tem, kako knjižničarji v kopici knjig sploh kaj najdejo.
Pri razvrščanju fotografij je ena od preprostejših metod izdelava map po letih in mesecih, kar lahko razvejimo na pomembne dogodke. Tako, mape so pripravljene. V njih pa fotografije z imeni datotek, kot na primer DSC8765.JPG, DSC8766.JPG ... Dobro, da imajo brskalniki možnost predogleda fotografij, saj sicer ne vemo, kaj se skriva za imenom. Dodeljevanje bolj smiselnih imen bi bilo že utopično zahtevati, pa vseeno. Vsaj najpomembnejše posnetke poskusite imenovati. Če ne zavoljo drugega pa zato, ker digitalni fotoaparati ne znajo šteti več kot do 9999. In potem začnejo znova. Kaj hitro se lahko pri urejanju fotografij zgodi, da boste nehote povozili stare posnetke z novimi. Natančneje ko boste uredili arhiv fotografij, laže ga bo vzdrževati in dodajati nove fotografij. Pri tem početju si lahko pomagate s kopico programov, ki poleg ogleda fotografij omogočajo tudi smiselno arhiviranje.
Trdi diski niso večni in neomejeno prostorni. Tu in tam celo odpovejo. Zato si je treba omisliti tudi varnostne kopije fotografij.
CD/DVD
CD- in v zadnjem času DVD-mediji so sila priročni za izdelavo varnostnih kopij ali pripravo arhivov fotografij. Še zlasti zato, ker večina sodobnih DivX-predvajalnikov omogoča tudi prikaz fotografij. Tako lahko pripravimo pravcate elektronske albume. Po letih, po dogodkih ali po svojem priljubljenem ključu.
Pri tem pa naletimo na dve težavi. Prva je obstojnost medijev. Proizvajalci nas prepričujejo v obstojnost optičnih medijev, ki se šteje v desetletjih, če ne že v stoletjih. Zadeva ne drži popolnoma. Na trgu je veliko optičnih medijev, ki s težavo ohranijo zdrave in berljive podatke nekaj let. Potem moramo računati tudi z obrabo medijev pri uporabi. Kaj hitro se zgodi, da nekaj mesecev starih optičnih medijev ne boste mogli več uporabiti. Če je to edina kopija vaših fotografij in če svoje fotografije vsaj malo cenite, potem je to katastrofa.
Drug vidik je obstojnost tehnologije. DVD-medijev morda že čez nekaj let ne bo več, ker bodo zastareli. Zastarelih naprav ne bo izdeloval nihče več in starih DVD-jev ne bo mogoče prebrati. S temi pomisleki se ukvarjajo vsi arhivi na svetu. Tako bo z leti treba obnavljati arhive fotografij in vse skupaj sproti prenašati na nove medije, kakor se bodo pač menjale tehnologije. To pa je zamudno.
Tako ali drugače optični mediji niso med najvarnejšimi načini hranjenja fotografij. Verjemite. Tudi sam sem pred kratkim porabil nekaj dni za reševanje fotografij z okvarjenih medijev. Pa nisem vedel za težavo, dokler ni odpovedal trdi disk v računalniku. In čeprav mi je uspelo z veliko težav in zapravljenega časa rešiti večino fotografij, me izguba fotografij še danes preganja.
ZUNANJI TRDI DISKI
Zunanji trdi diski so čedalje cenejši in .čedalje prostornejši. Ob previdnem ravnanju z njimi so podatki dokaj varni. In prenašamo jih lahko naokrog. Arhiv je lahko enake strukture kot na trdem disku v računalniku ali na optičnem mediju. Fotografije so hitro dostopne. Takole 500 GB pa je tudi prav imeniten prostor, na katerem lahko hranimo nekaj deset tisoč fotografij ali več. Vendar se tudi zunanji diski okvarijo, tudi na podatke na zunanjih trdih diskih prežijo virusi. Torej tudi to ne sme biti edini arhiv, ki ga imamo.
Zanimivo je, da zadnje čase proizvajalci zunanjih trdih diskov svoje proizvode reklamirajo ravno tako, da navedejo, koliko fotografij lahko hranimo v njihovem izdelku. Seveda se zavedajo kopice fotografij, ki jih imamo, in našega strahu pred izgubo fotografij v elektronski obliki. Žal pa se tega zavedajo bolje kot večina uporabnikov digitalnih fotoaparatov.
SPLETNI ARHIVI
Ti so nastali po zgledu spletnih arhivov za podjetja. Najprej pa so se pojavili v obliki spletnih strani za izmenjavo datotek, v večini ravno fotografij. Tako lahko s prijatelji in znanci po elektronski poti delite svoje fotografije. Pri nas je kar nekaj takih ponudnikov, še več v tujini. In ponudba je večinoma brezplačna. Enega takih spletnih albumov najdete na spletni strani www.shrani.si.
Pri pošiljanju fotografij v tak spletni album lahko določite, ali bodo fotografije vidne samo vam ali vsem uporabnikom spletne strani, določite velikost fotografij in še kaj.
Brezplačne storitve pa imajo tudi razumno mejo. Navadno je omejitev časovna. Po določenem času, ko si fotografij ni nihče ogledal, se brišejo iz vašega arhiva, kar seveda ni prav prijetno. Tudi sicer je prostor omejen na 1 do 2 GB. Tako bo treba razmisliti, katere fotografije hraniti tako.
SPLETNI TREZORJI
No, teh še v resnici ni, kar pa ne pomeni, da jih še dolgo ne bo. Zato pa so na voljo plačljive oblike zgoraj omenjenega hranjenja dokumentov v strežnikih ponudnika. Ta se tudi zavezuje zagotavljati varnost vaših podatkov. Prostor v spletnem strežniku in zagotavljanje varnosti in trajnosti vaših podatkov pa seveda ni brezplačno. In tudi zelo poceni ne. Zato pa je dodaten korak k varnejšemu hranjenju dokumentov, s tem pa tudi fotografij v elektronski obliki. Eno od takšnih spletnih mest najdete na spletni strani www.arhiviraj.si. Ponujajo spletne arhive, varnostne kopije in še kaj. Pri tem pa ponujajo tudi brezplačno poskusno dobo, kar je seveda dober način, da preverite, ali vam storitev ustreza.
FOTOGRAFIJE IN ALBUMI
In zdaj imate oči na pecljih. Toliko let razvoja digitalne tehnike fotografiranja, pa nam tale zdaj predlaga fotografije na papirju. Sliši se nesmiselno, a gre pa za silno koristen nasvet.
Fotografije v digitalni obliki, če hočete ali ne, niso fotografije. Gre za določen zapis, ki sam po sebi ne pomeni nič. Za razvozlanje tega zapisa potrebujemo računalnik za prikaz pa zaslon. Torej v digitalni obliki ne hranimo fotografij, ampak datoteke, v katerih se fotografije skrivajo. Na papir natisnjena fotografija pa je fotografija sama po sebi.
Seveda pa ni mogoče prenesti na papir vseh fotografij, ki smo jih z leti posneli, saj bi hitro obubožali ali pa bi nam vsaj zmanjkalo prostora za hranjenje vseh albumov s fotografijami. Ta trenutek imam v domačem računalniku shranjenih približno 50.000 fotografij. Če pomislimo, da gre v povprečen album 300 do 500 fotografij velikosti 15 x 10 cm, potem bi potreboval vsaj sto albumov. Če bi bil vsak album debel vsaj pet cm, pa je več, bi potreboval pet metrov polic samo za albume. Takole približno vsaj eno veliko omaro, visoko do stropa. Tega prostora pa seveda nimam in tudi vi bržkone ne. Zato tako hranim samo res izbrane fotografije, tudi večjih formatov pa je klub temu dovolj ena polica v omari za hranjenje najpomembnejših izdelkov.
In zdaj se smehljate, saj sami nimate toliko fotografij. Ste jih kdaj prešteli? Povprečen uporabnik digitalnega fotoaparata prav hitro napravi takole med pet in deset tisoč posnetki letno. Tudi če jih samo tisoč, kar je manj kot sto mesečno, manj kot tri na dan, jih je v desetih letih deset tisoč, kar je že lepo število. Verjetno pa to število preseže večina naših bralcev. In preden se dobro obrnete, zamenjate nekaj digitalnih fotoaparatov ter povečate zbirko fotografij na nekaj deset tisoč.
Torej bo treba pljuniti v dlani, izbrati najboljše in jih prenesti na papir. Tudi zato, ker je življenjska doba fotografije na ustreznem papirju sto let in več. Ob ustreznem hranjenju, seveda.
Fotografije pa lahko natisnemo sami s foto tiskalnikom ali, kar je ceneje, lahko to za nas opravijo v foto laboratoriju. Cena posamezne fotografije velikosti 14 x 10 ali 15 x 10 cm se trenutno giblje okrog 0,10 do 0,15 evra. Za takšno ceno pa s tiskalnikom seveda ne morete natisniti ničesar. Seveda je pomembno izbrati podjetje, ki uporablja kakovosten foto papir in kakovostne barve. Če je v papirju ali barvi kislina, potem fotografije še zdaleč ne bodo doživele starosti nekaj deset let. Na srečo večinoma fotolaboratoriji uporabljajo nove zmogljive stroje, saj le tako lahko ustrezno nižajo cene. Pri takšnih pa večinoma ni mogoče mešetariti s slabim materialom. Pa tudi vedno bolje se zavedajo, da za preživetje potrebujejo zadovoljne stranke.
Isto velja za albume. Pozabite tiste, v katerih fotografije prelepite s samolepilno folijo. Pogosto lepila vsebujejo snovi, ki z leti poškodujejo fotografije. Stari dobi albumi iz kakovostnega papirja so še vedno najprimernejši. Albume pa je treba hraniti na temnem mestu. Se pravi v omari, kamor ne pride dnevna svetloba ali vsaj neposredno sonce ne. Prostor mora biti suh, sicer bo vlaga uničila ves naš trud.
Posebna prednost fotolaboratorijev, razen seveda cene in kakovosti fotografij, je možnost pošiljanja digitalnih fotografij prek interneta.
Fotografije obdelujete?
Še nasvet za vse, ki fotografije tudi dodatno obdelate s katerim od programov za obdelavo fotografij. V programih fotolaboratorijev je navadno tudi poseben prostor, kamor lahko vpišete komentar ali zahtevo. Pri obdelavi fotografij spreminjate parametre, kot so osvetlitev, kontrast in še kaj. Tako se spremeni fotografija, zapis v formatu EXIF, ki je del vsake digitalne fotografije, pa se s tem ne spremeni. To so pomembni podatki, saj stroji za izdelavo fotografij iz njih črpajo podatke o tem, kakšne nastavitve morajo uporabiti, da bo razvita fotografija čim bolj uspela. Pri obdelanih fotografijah je zato pametno zahtevani nične nastavitve ob razvijanju, sicer se rado pripeti, da fotografije ne bodo takšne, kot pričakujete.
Navadno za to fotolaboratoriji uporabljajo preproste programe, s katerimi izberete fotografije, jih lahko nekoliko obdelate (spremembe osvetlitve, kontrasta, barv, odprava rdečih oči ...), izberete format fotografije kjer je na voljo tudi funkcija, ki fotografijo pravilno umesti v določen format in velikost fotografij. Navadno na spletni strani najdemo tudi testno sliko. Tako nam lahko natisnejo testno fotografijo ali pa za to uporabite svojo, jo primerjate z videzom fotografije na svojem zaslonu in nastavite parametre tako, da je slika na zaslonu enaka kot fotografija na papirju. No, pa ste mimogrede še umerili monitor. Tako boste pravilno obdelali fotografije in vas ne bodo čakala neprijetna presenečenja. Program potem fotografije pretvori v ustrezno velikost in pošlje v fotolaboratorij.
Čez dan ali dva vas fotografije čakajo v poslovalnici ali jih prejmete po pošti. Udobno in zanesljivo. In vsaj malo se ponovno vrnemo v tiste čase, ko je bilo na fotografijo treba malo počakati. Saj smo jo že videli na zaslonu fotoaparata ali računalnika, a verjemite, ni isto. Še tako dober monitor vam fotografije ne bo prikazal tako lepo, kot je videti na papirju.
Tudi če doma nimate računalnika ali spletnega priključka, vam lahko fotografije razvijejo v fotolaboratoriju. Odnesete jih lahko na optičnem mediju ali pa kar na pomnilniški kartici.
In kje najdete fotolaboratorij s spletno ponudbo? V spletu. Vsaj dvajset fotolaboratorijev pri nas ponuja to storitev. Sliši se veliko ampak klasičnih fotolaboratorijev je pri nas nekje okrog tristo. Torej daleč od tega, da bi tudi sami spoznali prednosti spletne ponudbe. Se pa zato nenehno pojavljajo novi ponudniki spletnih storitev, s tem se pa veča tudi ponudba.
Zadnje čase se večji fotolaboratoriji ne omejujejo le na fotografije, ampak je pri njih mogoče na enak način naročiti tudi majice, lončke za kavo, senčnike za avto, koledarje in še in še. Takšne zadeve pa so sila primerne za darila. In smo na daljavo rešili še en problem.
Če še niste prepričani, da želite svoje digitalne fotografije kdaj videti tudi v papirni izdaji, pa se spomnite čudovitega občutka izpred let ko vzamete v roke foto album in listate po njem. Čez rame vam kukajo otroci , zakonci, sorodniki ali prijatelji. Potem ni konca smeha in pogovorov o dogodkih na fotografijah. In ravno takšni trenutki so po svoje neprecenljivi.
Kakor koli že, fotografije ste posneli in v glavnem bi jih radi tudi obdržali. Za to bo treba tudi nekaj skrbi in truda. Najbolje je uporabiti več načinov hranjenja fotografij, saj se s tem veča tudi varnost vaših fotografij. Nekaj načinov smo vam predstavili tukaj, sami pa se boste odločili, kaj od tega vam ustreza. Škoda bi bilo »zavreči« s trudom posnete fotografije, ko pa je tako lepo fotografije pogledati čez nekaj let ali jih pokazati zanamcem.
Alan Orlič Belšak, Zdenko Frangež, Jure Frelih
