Ker je poudarek na varnosti, predlagamo uporabo sistema NAS z vsaj dvema diskoma ter varnega nivoja RAID. V sistemu NAS definiramo vse uporabnike, ki se pojavljajo v naših domačih računalnikih (v računalnikih mora imeti vsak uporabnik nastavljeno tudi geslo) in jim nastavimo ista gesla, kot jih imajo v računalnikih.
Nato določimo – odvisno od potreb in želja – enega ali več diskov v skupni rabi in pravice uporabnikov na njih. Če gre za domačo uporabo, damo vsem uporabnikom polne pravice na vseh diskih (ali enem skupnem); če gre za pisarniško rabo lahko uporabnike razvrstimo tudi v skupine in jim podelimo različne pravice. Medtem ko lahko ena skupina tako piše kot bere podatke, lahko druga le bere, pisati ali brisati pa ne more. V tem primeru ni napačno, če vsakemu uporabniku določimo tudi svojo zasebno mapo, kamor bo lahko odložil svoje datoteke in predvsem varnostno kopijo svojega računalnika.
Ne glede na izbiro sistema NAS lahko prek povezave VPN dostopamo do svojih omrežnih diskov in datotek od praktično koder koli (povezavo VPN zaključi lokalni usmerjevalnik). Če pa investiramo v malce boljši NAS, ti omogočajo dostop do datotek tudi neposredno prek spletnega vmesnika ter, pomembneje, prek razširitve protokola HTTPS z uporabo WebDAV (Web-based Distributed Authoring and Versioning). Prek tega protokola dostopamo do svojih deljenih map in datotek prek interneta, odjemalci pa so vgrajeni v vse sodobne operacijske sisteme (Windows, Mac, Linux) in mnoge pametne telefone (iPhone, Android) ...
PREPROSTO
Če iščemo poenostavljeno rešitev – samo odlagališče varnostnih kopij datotek, potem lahko izberemo tudi le zunanji disk oziroma omrežni disk (RAID 0) – saj je verjetnost, da nam ta odpove pokorščino ravno takrat, ko nam umre tudi primarni disk v računalniku čigar podatke varujemo – izredno majhna. Predvsem če imamo le računalnik ali dva, lahko ročno priključimo zunanji disk na vsak računalnik in izvedemo varnostno kopijo. Tako sicer ne bomo oddaljeno dostopali do varnostne kopije, ampak v tem primeru to tudi ni namen.
Kaj je strežnik UPnP AV
Funkcijo multimedijskega strežnika smo že omenili tako pri napravah NAS kot NMT. Gre za strežnik, ki ponuja dostop do medijskih datotek, običajno prek omrežja. Tako lahko na napravo, ki ima vgrajen strežnik UPnP (Universal Plug-and-Play), priključimo zunanji disk, in vse medijske datoteke na njem bodo ponujene v predvajanje in dostop drugim napravam v omrežju. Medijski avdio-video strežniki UPnP imajo poleg funkcije pretakanja medijskih vsebin še eno dobro lastnost: če je slika ali recimo video v formatu, ki ga ciljna naprava, s katero predvajamo vsebino, ne podpira, lahko medijski strežni UPnP v realnem času opravlja pretvorbo iz enega formata v drugega (recimo nepodprte slike pretvarja v JPEG, kar razume predvajalnik). Sodobni medijski strežniki UPnP podpirajo tudi transkodiranje videa, a so zaradi omejitev pri procesiranju namenjeni predvsem spreminjanju HD in videoposnetkov običajne ločljivosti v manjši video, namenjen mobilnemu pretočnemu predvajanju na pametnih mobilnih aparatih.
Svoj medijski strežnik ima tudi Apple, ki je s svojim iTunesom preplavil svet. Veliko strežnikov UPnP AV zdaj podpira univerzalni in Applov protokol, kar pomeni, da bodo lahko vsi uporabniki Applovih prenosnih predvajalnikov digitalne glasbe in videov končno ugasnili svoj računalnik in predvajalnik napolnili iz domačega strežnika oz. strežnika UPnP AV ali z omrežnega zunanjega diska.
Odvisno od proizvajalca (in cene modela) je lahko UPnP-strežnik (gre za programski dodatek) že integriran v NAS, v cenejših različicah pa je treba licenco plačati posebej – sama naprava pa ga je zmožna poganjati.
Kaj pa optični diski?
Verjetno najbolj razširjen način razbremenjevanja osrednjega diska in izdelava varnostne kopije podatkov je peka podatkov na optične medije. Večina uporablja 4,3 GB diske DVD in dvoslojne 8 GB DVD8, a zavoljo vedno nižje cene blu-ray zapisovalnikov bomo že letos videli vse več prehodov tudi na ta format.
Zaradi nizkih kapacitet danes verjetno v uporabi ni več veliko zapisovalnikov CD-jev, temveč imamo vsi vsaj kombinirane DVD/CD-pečice. Ti se v zadnjih nekaj letih niso veliko spremenili, saj je bila največja hitrost zapisovanja dosežena že pred leti. Tako je optimalno zapisovanje DVD-medijev pri hitrosti 16x, saj ponuja veliko hitrost in zanesljivost, enote same pa so zmožne zapisovanja do hitrosti 24x. To dosežemo le na majhnem naboru najdražjih medijev, težava pa ostajajo pogosto slabo zapisani ploščki, ki ne upravičujejo slabo minuto hitrejšega pisanja.
Vsi, ki uporabljajo DVD-zapisovalnik za zapisovanje večje količine podatkov, posegajo po dvoslojnih medijih (tako DVD+ kot DVD-), ki ponujajo kapaciteto 8,5 GB. Čeprav so ti mediji malce dražji od običajnih 4,7 GB, so prikladnejši, saj vse pogosteje srečujemo datoteke, večje od 4 GB.
Prihodnost je, kot že omenjeno, v modrožarčnih zapisovalnikih velike gostote. Blu-ray zapisovalniki so letos padli pod mejo 100 evrov, ob tem pa ponujajo 10x hitrost zapisovanja, kar pomeni, da dvoslojno ploščo BD-R, na katero spravimo 50 GB podatkov, zapišejo v 25 minutah! Še vedno moramo biti pozorni pri nakupu medijev BD-R, saj so tisti primerni za delo z 10x hitrostjo, dražji − povečini pa trgovci še vedno prodajajo stare zaloge medijev 4x.
Moj mikro, februar 2011 | Jaka Mele |
